Ko sem to noč spremljal razplet ameriških predsedniških volitev, je v meni vedno bolj rasla jeza. Številke so se prikazovale in napovedovale izenačen spopad. Celo več, vedno bolj Trumpovo zmago. V resnici mi je bilo  vseeno, kdo bo ameriški predsednik, Donald Trump ali Hillary Clinton. Ne podpiram ne enega, ne drugega. Jezilo me je, da so v preteklem letu cele legije komentatorjev in novinarjev in raziskovalcev javnega mnenja trdile, da Trump nima možnosti. Da Hillary zmaguje v debatah. Da ankete javnega mnenja napovedujejo prednost kandidatki demokratov. Da so vsi ti ljudje veselo lagali in manipulirali, čeprav je bilo jasno, da bo na dan volitev prišlo do obračuna z njihovim delom. In da jim za njihove laži in nesposobnost ne bo treba nositi nobene odgovornosti.

Kdor je bral moj blog, je lahko zvedel, da je bila tekma večino časa izenačena. Seveda so bile ankete, ki so kazale na to izenačenost. Kadar so kazale na prednost Hillary, včasih celo na ogromno, so bile narejene s strani večjih medijskih hiš, ki so odkrito navijale za demokratsko kandidatko. Imamo tudi dokaze wikileaks, da je temu tako. Sam sem demokratski kandidatki vedno namenjal za odtenek več možnosti, da zmaga, nikoli pa nisem trdil, da bo Donald Trump povožen, kakor so nekateri. Izkazalo se je, da sem imel prav. Lekcija teh volitev je tudi, da so večji mediji in razni strokovnjaki, ki jih ti vabijo napovedovat prihodnost, izgubili vso kredibilnost. Ni vam treba več zaupati niti besedi, ki jo izrečejo.

Ah, spomnim se še neke ameriške novinarke, ki se je za nemško televizijo po prvi debati norčevala iz Trumpa. Hillary je bila odlična, on slon v trgovini s porcelanom in po tem debaklu ga nihče več ne bo podpiral. Zagotovo bo ta novinarka lahko obdržala svojo službo.

Daljši komentar na temo ameriških predsedniških volitev pa sledi zvečer, ko bodo rezultati bolj jasni.

Advertisements