V Franciji bodo prihodnje leto predsedniške volitve. Na valu nezadovoljstva nad elitami, se je v ZDA na oblast povzpel Donald Trump, v Veliki Britaniji so izglasovali brexit, marsikje se krepijo nacionalistične sile, zato je strah, da bo v Franciji uspelo Marine le Pen, velik.

V preteklosti bi bil odziv političnih elit in medijev posmeh. To smo videli v ZDA, kjer so mediji Trumpa označili za klovna in se potem iz njega norčevali, kar pa se je slabo končalo. Trump je namreč izkoristil vso pozornost, ki so mu jo dali in mu je uspelo kljub nenehnim napadom med ljudi razširiti svoje sporočilo. Marine le Pen bo v Franciji nastopala s podobnega izhodišča, torej populistke proti političnim elitam, ki da so že zdavnaj izgubile stik z resničnostjo. Tudi teme bodo podobne. Nasprotovala bo imigraciji, zahevala več varnosti, povrhu bo želela še izstop Francije iz EU. Ne le za spopad populizma proti elitizmu, šlo bo tudi za spopad nacionalizma proti globalizmu.

Marime le Pen je pred dnevi za BBC dala intervju, kar pa je povzročilo zgražanje, da BBC daje pozornost političarki njenega tipa. Po mnenju kritikov, politiki, ki tako zelo odstopajo od politične ‘normalnosti’, ne bi smeli dobivati zastonj promocije. Na kratko, njihova mnenja bi morali ignorirati. Vse to seveda v želji, da se jim tako zmanjša moč in potem ne dosežejo dobrih volilnih rezultatov.

Spomnimo se. V ZDA je ob Trumpovem pohodu potekala debata, kako se ga lotiti. Nekateri so menili, da bodo medijski napadi, čemur so rekli ‘preverjanje dejstev’, toliko škodili njegovemu ugledu, da ne bo imel nobenih možnosti. To se je izkazalo za neupravičeno upanje. Napadi niso delovali. Seveda so nekateri kritiki potem trdili, da so mediji napadali še premalo in da so preveč negativno poročali o njegovi demokratski tekmici. Kdorkoli je malo spremljal dogajanje, ve, da je večina večjih medijev v ZDA prevzela vlogo zagovornikov Hillary Clinton, temo elektronskih sporočil so pa pač morali pokrivati. No, razkritij wikileaks niti niso. In potem, kako bolj bi naj še napadali Trumpa? Trdili, da je fašist? To so med vrsticami tako povedali. Da je spolni iztirjenec tudi skoraj. Hujše je že težko.

Načinov, kako onemogočati politike, ki niso po volji elitam, je veliko. In da, jasno je, da Marine le Pen ni del političnih elit, ampak nekdo, ki skuša rušiti ustaljen red. Marine le Pen je s svojo stranko imela že velike težave dobiti posojilo za svojo kampanjo, zaradi česar si je morala denar izposoditi pri zdaj že pokojni ruski banki. To je potem privedlo do obtožb, da jo financira Kremelj. A kakor je povedala Marine le Pen, bi vzela posojilo pri komerkoli. Da se je morala obrniti na Ruse, nam pove veliko o naravi sveta, v katerem živimo.

Je mogoče političarko, kot je Marine le Pen ignorirati? Je ne vabiti na televizijo, ne poročati o njej, izvajati malodane cenzuro? Poskusite lahko, toda to bo v svetu interneta zelo težko delovalo. Zagotovo, ker so se socialna omrežja, predvsem twitter in facebook, v ZDA izkazala za tako pomembna za Trumpa, lahko pričakujemo poskuse cenzure tudi tam. Toda kaj, ko se pripravljajo alternative. V prehodnem času bi takšen napad lahko bil celo uspešen, dolgoročno pa ne.

Seveda lahko s cenzuro Marine le Pen prizadenejo. Toda, kdo ve, če se zaradi tega ne bo okrepila po drugi strani. Namreč, lahko bo še bolj trdila, da se bori proti pokvarjenim elitam, ki jo skušajo utišati na vsak način. Glede na to, kako je v zahodnem svetu verodostojnost večjih medijev načeta, kako veliko je nezaupanje državljanov do njih in raznih ‘strokovnjakov’ in kako se veča odstotek tistih, ki se informirajo pri alternativah, ima lahko poskus cenzure nasproten učinek.

Opozoriti velja, da se pri pozivih k vedno hujšim napadom na politike, ki zagovarjajo radikalno drugačna stališla, ali po cenzuri, skriva velika nevarnost. Kje se to konča? Pri brisanju profilov uporabnikov na socialnih omrežjih, ki podajajo ‘napačna’ mnenja? Pri tožbah zaradi ‘sovražnega govora’. Pri aretacijah politikov, ki preveč odstopajo? Pri fizičnih likvidacijah podpornikov teh politikov? Vsekakor je to nevarna pot.

Ne moremo imeti odprte, svobodne, demokratične družbe, če nimamo svobode govora. To pomeni tudi, da moramo tolerirati tudi drugačna mnenja, če že ne gre za pozivanje k nasilju. Z drugačnimi mnenji se moramo biti sposobni soočiti, ne pa da jih skušamo utišati. Slabe zamisli je treba poraziti v debati, trezni ali le čustveni. Vsekakor pa se je treba zavedati želja državljanov, ki jih nagovarjamo. Teh ni več mogoče zviška poučevati, ampak jim je treba tudi prisluhniti in tu in tam spremeniti svojo politiko. Če bi v ZDA demokrati prisluhnili ljudem, bi se zdaj Bernie Sanders pripravljal na predsedovanje. Tako pa so hoteli z glavo skozi zid na oblast postaviti svojo kandidatko.

Kako ustaviti Marine le Pen? Na to vprašanje je težko dati odgovor. Vsekakor pa ne bo pomagalo kandidirati slabih protikandidatov in upati, da bodo medijski napadi ali samo cenzura, naredili svoje.

Advertisements