O tem, kako so v ameriški perutninski industriji morali zaposleni nositi plenice, ker niso mogli na wc, sem pisal že kar nekaj časa nazaj. V želji za dobičkom so lastniki sistem nastavili tako, da je bilo delavcem zelo težko zapustiti delovno mesto, zaradi česar so nekateri posegli po tako drastični rešitvi. Drugi raje niso pili in jedli, da bo vzdržali ves delovni čas. A kaže, da so podobne prakse prisotne tudi pri nas.

Na blogu Kostin mozeg je zelo zanimiv zapis Revoz iz drugega zornega kota, v katerem avtor razlaga, zakaj ni najti delavcev za novomeško tovarno vozil, kljub visoki brezposelnosti v regiji in obljubi 910 bruto plače. A hudič leži v podrobnostih.

Čeprav je bilo moč prvotni znesek slišati tudi na predstavitvi o možnostih zaposlitve v podjetju, ki so ga predstavniki agencije za zaposlovanje organizirali v prostorih Urada za delo, se je kasneje izkazalo, da se do teh vrtoglavih devetstodesetih evrov pride z dodatki za popoldansko in nočno delo ter z ‘nagrado’ za celomesečno prisotnost, sicer pa osnovna bruto plača delavca v proizvodnji znaša, reci – piši, natanko 793,09 EUR. Kar presega zakonsko določeno minimalno plačo za 2,36 evra. Kajpada bruto.

A nižja plača na koncu verjetno ni tisto najhujše. V tem položaju, da mesečno zaslužijo le nekaj nad minimalcem, je ogromno Slovencev. Dejansko je to naš novi srednji sloj, tam od 600 do 900 evrov neto mesečno, saj se tukaj skriva res veliko ljudi in na teh sloni država. Da, so še mnogo revnejši. Hujše je, kako so delavci popredmeteni, nadomestki za robote, ki morajo delati na sekundo natančno, kot bi bili le koleščki v mehanizmu, ki se nikoli ne sme ustaviti.

Linija se v osmih delovnih urah ustavi trikrat. Enkrat za malico (pol ure) in dvakrat za pet minut, ki komaj zadoščajo, da prideš do stranišča in nazaj. To nista ‘čik pavzi’. Kajenje je na celotnem območju tovarne strogo prepovedano. Varnostniki redno preverjajo wcje iščoč kršitelje prepovedi. Kazen je stroga in te užge, kjer najbolj boli. Po žepu. To je pavza za opravljanje najosnovnejših človeških potreb. Izven teh okvirjev odhajanje na stranišče ni zaželeno. Če nimaš ravno kakih zdravstvenih težav. Po petih minutah se trak znova vklopi in teče. Trak ne čaka nikogar.

Vsekakor zanimivo branje, ki nam oriše, v kakšno smer se premika naš svet. Seveda, za tiste bolje izobražene, z zaželenimi znanji, ni tako. A potem so tu številni, ki so prisiljeni v delovne procese, kjer se jih v želji za optimizacijo in večjo storilnost, spreminja v nadomestke za robote. Dokler teh, torej robotov, tudi ne bodo mogli postaviti na vsako delovno mesto in bodo ljudje odveč. Celo v restavracijah s hitro prehrano. Spet, za tiste z ustrezno izborazbo, se bodo odprla nova delovna mesta. Nekdo bo moral nadzorovati in servisirati stroje. Toda kaj bo z drugimi, ki niso tako nadarjeni, ki se ne znajdejo? Postali bodo odvečni. Delavci v proizvodnji, vozniki tovornjakov in avtobusov, prodajalke v velikih trgovinah, traktoristi, zaposleni v restavracijah s hitro prehrano, taksisti (jah, Uber vas ne bo rešil, ko bodo avtomobili vozili sami). Če bodo imeli srečo, bodo dobili kakšno začasno delo, za mesec ali dva, ali celo za uro ali dve.

Če je zdaj slabo, bo čez čas le še slabše. Zato bi bilo dobro, če bi o tem razmišljali že zdaj in se pripravili in bi domislili drugačno gospodarstvo, v katerem ne bo odvečnih ljudi in bo vsak lahko našel svoj prostor pod soncem. Kjer ljudje ne bodo le nadomestki strojev, ali brezposelni, ki si želijo, da bi to lahko bili, ker drugega ne bo.

Advertisements