Ko so na vrhuncu migrantsko begunske krize po Evropi začele znova rasti meje, so njihovi nasprotniki trdili, da človeškega valu, ki prihaja po balkanski poti, ni mogoče ustaviti. Zdi se, da so se motili.

Najprej je madžarski predsednik Viktor Orban na južni meji začel postavljati ograjo. Hitro je postalo jasno, da bo ta meja neprehodna in po nekaj incidentih, so se migranti in begunci po tako imenovani balkanski poti začeli premikati skozi Hrvaško in Slovenijo, proti Nemčiji in nekateri še naprej. Orbanu je uspelo. Dokazal je, da postavljanje ograj deluje. Problem je preložil na ramena drugih.

V strahu, da se bodo meje na severu nekega dne zaprle in bo država ostala zadnja postaja nepreglednim množicam, so se tudi slovenske oblasti odločile, da se pripravijo na najhujše. Ob ostrih kritikah so začele postavljati ograjo. Upanje je seveda bilo, da se bo kriza razrešila na kak drug način, ki ne bo zahteval preveč aktivne vloge slovenske vlade, toda na črni scenarij je vendarle bilo treba biti pripravljen. Zagotovo so se ji risale podobe množic beguncev in migrantov, ujetih v Sloveniji, ki jih Avstrijci ne pustijo na svoje ozemlje in ki vedno bolj zagreto zahtevajo pot naprej. Kdo bi za te ljudi poskrbel? Za hrano, za oblačila, za nastanitev, za varnost? Bi Slovenija sploh zmogla mesece in mesece vzdrževati dodatnih stotisoč ali še več ljudi? Bi državi kdo nudil pomoč?

A potem se je vse vendarle drugače obrnilo. Mejo se je odločil zavarovati tudi nekdo drug, Makedonija in evropske države so se s Turčijo sporazumele, da v zameno za denar ne bo več takšnega prepuščanja beguncev in migrantov. V Makedoniji je postavljanje zidov delovalo. Da, ljudje so zelo trpeli, da, seveda so nekateri prišli skozi tudi tako, a tok se je večinoma ustavil. Po drugi strani je očitno, da iz Turčije v Grčijo ne prihaja več toliko ljudi, kot jih je na vrhuncu.

Zidovi torej delujejo. Kar pa je bilo jasno ves čas. Tisti, ki so trdili, da ne delujejo, so to počeli zato, ker so si tako želeli. Da pač množic ljudi ne bi smelo biti mogoče zaustaviti, tudi če na meje postaviš tanke in vojake.

Kje smo zdaj? Migranti in begunci seveda še vedno prihajajo. Še vedno plačujejo, za pot v obljubljeno deželo. Še vedno se utapljajo v Sredozemlju. Le po balkanski poti jih je manj. Grožnje ovir marsikomu že takoj dajejo vedeti, da nima smisla niti poskusiti.

Gre za strašno zgodbo, ki nima preprostega odgovora. Treba se je postaviti v čevlje ljudi, ki tvegajo svoja življenja, da bi zapustili vojna območja, ali samo regije, ki se utapljajo v revščini, da bi našli boljše življenje. To je nekaj človeškega in ne bi smeli nikogar obtoževati, če se odloči priti v Evropo. Tudi če je mlad moški. Kajti, je zaradi tega manj vreden? Bi se moral boriti v kakšni neumni vojni, za še bolj neumne cilje? Bi moral celo življenje životariti v bedi, ker je rojen v državo, ki ne deluje?

A razmišljati je treba tudi praktično. Milijoni in milijoni ljudi so ta hip na begu. Ogromno jih je, ki živijo v revščini. Lahko bogatejše države vse te ljudi res sprejmejo? Ne bi ob prevelikem številu tujcev naenkrat prišlo do grde reakcije v obliki vzpona skrajnih nacionalističnih gibanj? To slednje smo že videli in nobeno smešenje in žaljenje v medijih jih ne more ustaviti. V nekem trenutku jih niti državno nasilje več ne bo moglo. In potem, kdo je tako bogat, da lahko sprejme recimo deset milijonov ljudi, če vse meje padejo? Niti Nemčija ne.

Pritok ljudi mora torej biti omejen in vzdržen in tu je vsa krutost tega trenutka. Pomagati je mogoče le do določene meje. Potem so potrebni zidovi.

Tega problema ne bomo kmalu rešili, na žalost pa se tudi nihče ne ukvarja s tem, kako velike dele planeta narediti bolj gostoljubne. Imate ljudi z močjo, ki bi še naprej radi izvažali kaos in uničenje v države, ki se jim zdijo grožnja. Od Libije do Sirije in mogoče še celo v Iran. Premalo se tudi počne, da bi se iz revščine dvignilo cele države, ki ustajajo ujete v globalen sistem izkoriščanja, kakor bi še vedno bile le kolonije svojim nekdanjim gospodarjem. Vse kar imate, so drobtinice v obliki humanitane pomoči in sredstev, ki jih namenjajo dobri ljudje. Marshallovega načrta za podsaharsko Afriko ni.

Advertisements