Predsednik republike, Borut Pahor, ali nekdo, ki njegov profil ureja zanj. je pred tekmo slovenske ženske košarkarske reprezentance 19. novembra čivknil: ‘Predsednik republike se bo tekme udeležil. Ali se bo zmage veselil z dekleti v slačilnici?’ S tem je požel nekaj zgražanja na socialnih omrežjih, a vsekakor niti približno toliko kot s svojimi ‘miškami’ Kasneje je na tekmi predsednik republike veselo mahal z veliko slovensko zastavo in se veselil ob uspehu.

Zgražanja nad Borutom Pahorjem je veliko in človek se ob tem mora velikokrat vprašati, zakaj. V resnici malokrat naredi res kaj neumnega in nedostojnega, razen če je druženje z navadnim ljudstvom že nedostojno. Kot predsednik republike nima veliko pooblastil in je v funkciji predstavnika naše države, ki lahko tu in tam podpiše kak dokument. Če hočete, je v vlogi monarha, ki so mu odvzeli vso moč, kakor je to v kakšni severni ali zahodni evropski državi. S svojim obnašanjem težko, da nas sramoti, saj bi potem morali isto trditi za nekdanjega urugvajskega predsednika, Joseja Mujico, ki se je ponašal s svojo ponižnostjo. Borut Pahor je res ljudski predsednik, s tem da se udeležuje številnih prireditev, hkrati pa ni videti, da se na uradnih dogodkih ne bi znal primerno obleči in vesti. Daleč od tega. Hkrati se trudi biti predsednik vseh Slovencev, kar mnogokrat privede do glasnega neodobravanja.

Borut Pahor kot predsednik izpolnjuje to, kar je obljubljal v predvolilni kampanji. Spomnimo se njegovega prostovoljnega dela, s katerim se je približeval državljanom. Nekateri so to imenovali za nedostojno, a ljudem je bilo očitno všeč. Kot predsednik se Borut Pahor ni spremenil in kaže, da ga ljudje kot takšnega sprejemajo. Njegova podpora je visoka.

Na volitvah leta 2012 je v drugem krogu premagal Danila Turka, prejšnjega predsednika, potem ko je v prvem krogu odpadel Milan Zver. Lahko rečemo, da je medtem, ko je Borut Pahor nastopal bolj kot populist, Danilo Turk predstavljal elitizem. Le poglejte si, kdo vse ga je podpiral in kakšne so bile kritike na Pahorjev račun. Turk je vsekakor bil človek, ki mu ne bi mogli oporekati uglajenosti in diplomatske zadržanosti, hkrati pa na liniji številnih na politični levici. V tistem spopadu je Pahor zmagal z ogromno prednostjo, 67,44% proti Turkovim 33,56%. Nekateri poraza še do danes niso pozabili in gospoda Pahorja napadajo skoraj na vsakem koraku.

Nekaj je k uspehu nekdanjega predsednika vlade Pahorja prispevala njegova odprtost v predvolilni kampanji, nekaj pa tudi, da je lahko nagovarjal tudi volivce, ki so prej podprli Milana Zvera, česar Danilo Turk ni mogel. Bil je namreč deležen številnih napadov, ki so mu to onemogočili. To bo bržkone mogoče tudi na naslednjih volitvah, leta 2017.

Do volitev predsednika republike je še veliko časa, toda nekaj obrisov je vendarle že mogoče napovedovati, tudi če še nimamo kandidatov. Zadnje čase se po vsem zahodnem svetu kaže prepad med elitizmom in populizmom, to smo dobro videli v ZDA. Po drugi strani ima slovenski politični prostor svoje zakonitosti. Nič ni čudnega, da smo v tej državi imeli samo predsednike, ki so se umeščali vsaj levo od sredine, če ne bolj na levo. Zaradi tega lahko pričakujemo vsaj dva tipa politikov, ki bosta nastopila na teh volitvah. Eden bo tipa Milan Brglez, ki bo predstavljal bolj diplmatski, a docela elitistični vidik funkcije. Drugi bo tip Lojzeta Peterleta, poskus, da SDS, NSi in sile na tem političnem polu postavijo svojega človeka na ta položaj. Ker na tem polu politične sile vedno bolj pridobivajo z nasprotovanjem priseljevanju tujcev, bo to pač konservativni, rahlo ksenofobni tip politika. In potem bo verjetno še Borut Pahor, varno pozicioniran na sredini, ljudski človek, ki je pripravljen podati roko vsakemu.

Po spremljanju ameriških predsedniških volitev sem se odločil, da bolj pozorno spremljam tudi slovenski spopad za mesto predsednika republike. Zagotovo je ta tekst napisan prezgodaj in bo do naslednjega minilo kar nekaj časa. Navsezadnje nismo Američani, ki bi volilni cirkus prenašali več kot eno leto. Že kakšen mesec nam je pogosto preveč. A kakorkoli, enkrat je treba začeti in jaz začenjam tukaj. Z Borutovim veseljančenjem z dekleti v slačilnici. Kar se lahko sliši hujše, kot je bilo mišljeno, a v nobenem primeru ni nekaj strašnega. Kakor tudi ni nič strašnega mahanje z zastavo na tekmah.

Advertisements