Bomo imeli zaradi razprtij okoli ministrice za zdravje v vladajoči koaliciji, predčasne volitve? Ne vem. To je odvisno od članov koalicije. Besede, ki letijo sem ter tja, kažejo na hujše zaplete. Toda po drugi strani v tem trenutku nobeni od članic koalicije ni najbolj modro siliti na volitve. Podpore nimajo ravno visoke.

Preveč vprašanj je, da bi mogli napovedovati, kakšen bi bil razplet predčasnih volitev, recimo čez pol leta. Vemo, da bi SDS pobrala svoj delež, glede na udeležbo na volitvah, tam med 20 in 30%. Pri vseh drugih je stanje mnogo bolj nejasno, ker nimajo zagotovljene podpore volilnega telesa v večjih odstotkih. Ni tako, da lahko recimo SMC računa z bazo 15% , ki bodo v vsakem trenutku glasovali zanje. Le kako, če pa gre za instant stranko. SD ima organizacijo in tradicijo, ima pa tudi močnega konkurenta v ZL. DeSUS  je še na najboljšem, ker bodo nekateri upokojenci pač po defaultu glasovali zanje. Ampak napovedovati odstotke je vseeno zelo težko. Potem je tu še možnost novih instant strank. Violeta Bulc ali Pirc Musarjeva? Primc? Balažic? In kaj je s SLS? Z Zoranom Jankovičem? Alenka Bratušek se medtem zdi odpisana.

Iti na volitve je za stranke koalicije zelo tvegano. Ne morejo vedeti, v kakšnem stanju bodo potem. Lahko, da v poraznem. Karel Erjavec lahko sicer še vedno računa, da bo našel mesto v koaliciji s SDS in NSi.

Poizkus z novimi obrazi se je izjalovil. Instant stranke imajo že v osnovi veliko težavo, da niso dodelane, da nimajo dovolj kadra, imajo slabe programe, skorajda nič izkušenj v umetnosti politike. Nič nepričakovanega ni, da se vsaj v začetnem obdobju potem soočajo s številnimi težavami. Ni dovolj preverjana kadrov in vrine se marsikateri nebodigatreba in potem zakuha afero.  Kadrov že tako ali tako ni dovolj in vsaka izguba ministra je velika težava, ker ni ljudi, ki bi ga nadomestili. Preden se vam takšna stranka nauči voditi državo, jo že odnesejo volitve in čas je za spet nove obraze. Mislimo si lahko, da če bi recimo Violeta Bulc ustanovila liberalno stranko in potem zmagala na volitvah kot novo upanje, da bi kmalu doživela usodo Mira Cerarja. Preden bi si ustvarilia  preverjeno ekipo in se naučila krmariti po kalnih vodah slovenske politike, bi ji podpora strmoglavila in na koncu bi jih šah mat dal kakšen koalicijski partner.

Slovenci smo zelo nepotrpežljivi in radi zamerimo. V politiki to še posebej velja, razen v primeru SDS. Kje so zdaj Gregor Golobič, Katarina Kresal, Gregor Virant,  Radovan Žerjav? Kako je z Alenko Bratušek? V resnici niso bili tako slabi politiki, da bi jih morali povsem odpisati, a ko Slovenci zamerijo, je konec. Karkoli že naredijo takšnega, da si prislužijo jezo državljanov. Zavedati se moramo, da imamo prav zaradi te lastnosti večjega dela državljanov, da so pripravljeni povsem obrniti hrbet političnim strankam, če se jim zamerijo njihovi predstavniki, pojav instant strank. Ker skorajda ni mogoče z isto stranko in z novim voditeljem prepričati ljudi, naj volijo zanje.  Lahko pa ustanoviš novo stranko z novimi obrazi in potem naprej vodiš podobno politiko. Vprašanje le, kako dolgo lahko to počneš.

To, menim, je velik problem slovenske demokracije. Za stabilnost sistema in tudi za njegovo učinkovito vodenje, so potrebni izkušeni politiki. Takšni, ki so na sceni že kar nekaj časa. Ki vedo, kako sistem deluje in kakšne ljudi potrebujemo, da se kaj spremeni. Ki tudi vedo, kakšni napori so potrebni, da se reformira recimo zdravstvo ali sodstvo in lahko to dolgoročno tudi izpeljejo. In za marsikaj v tej državi je potrebno veliko časa in napora, da se spremeni. Ker nismo največja država, tudi nimamo neskončnega bazena ljudi, ki jih lahko po mili volji nastavljamo na pomembne položaje. In potem zamenjujemo. Tudi ministri se morajo znajti na svojem področju, okoli sebe morajo imeti ljudi, ki jim lahko zaupajo in s pomočjo katerih lahko kaj spremenijo. Zato tudi ti ljudje potrebujejo svoj čas.

Kar trdim, je nekaj, s čimer se bo malokdo strinjal. Da ne moremo kar tako v neskončno iskati nove in nove obraze, medtem pa zavračati vse, kar nas po kakšnem letu vladanja razočara. Ker bo posledica, da bodo tisti, ki jih bomo kot najnovejše rešitelje ustoličili na oblast, kmalu izgubili vso podporo, hkrati pa ne bodo imeli časa, da kaj spremenijo. Ker se niti osnov vodenja države ne bodo nikoli naučili. Posledica nenehne kritike bo tudi, da se v politiko ne bo hotel podati nihče normalen, da bodo tja silili samo brezobzirneži, ki bodo pripravljeni prenašati medijske napade, da si bodo le prigrabili dobiček zase, potem bodo pa pač odšli. In to bo vedno hujše.

Saj razumete: Miro Cerar je tudi prišel kot rešitelj, zdaj pa se mu večina državljanov posmehuje, češ da je cmerar. Kdo drug, ki bi morebiti razmišljal, da bi šel v politiko in delal za skupno dobro, bo dobro premislil, če je pripravljen, da bodo čez nekaj časa vsi pljuvali po njem.

Ne trdim, da politikov ne smemo kritizirati. Seveda jih moramo. Ampak so pa tudi meje dobrega okusa in je sposobnost, da nekoga podpreš tudi, če se v čem ne strinjaš z njim. Da tehtaš njegove pluse in minuse in mu tudi daš drugo priložnost. Da mu ne zameriš tako zelo, in stranki v kateri je z njim, da ga le še sovražiš in ihtavo iščeš novega rešitelja. Da se zavedaš, da so politiki zmotljivi in nepopolni kot vsi drugi, da potrebujejo svoj čas in da delajo napake. Ko je napak absolutno preveč, se jim obrne hrbet, ne dela pa se velikih afer iz vsake težave.

To velja za vse politične stranke, ki jih v tej državi imamo in jih še bomo imeli. Novi obrazi so dobrodošli, toda potrebujemo tudi karierne politike, ki vedo, kako voditi to državo. Pred morebitnimi predčasnimi volitvami, bi bilo dobro o tem vsaj premisliti.

 

 

Advertisements