Predsedniške volitve v ZDA in v Avstriji so nam pokazale nekaj pomembnega. Da vam lahko v večinskem sistemu na oblast pride tudi skrajnež, ki bi drugače ostal ujet mogoče pri kakšnih 30% ali še manj.

Predsedniške volitve niso enako, kot parlamentarne, seveda. Ko volite predsednika, izbirate le enega človeka, ko izbirate zastopnike ljudstva, gre za večje število. Neizogibno je torej, da ko izbirate predsednika, zmaga tisti, ki nabere največ podpore. Lahko imate le en krog in izbirate med dvema, trtmi ali še celo večimi kandidati in potem tisti, ki dobi največ, četudi mogoče samo 20%, zmaga. Lahko imate tudi dvokrožni sistem, ko se v drugi krog uvrstita le dva kandidata in potem zmaga tisti, ki dobi več kot 50%.

Pri volitvah predstavnikov ljudstva v parlament, državni zbor, senat, zastopniški dom, skupščino ali karkoli se že imenuje, imate lahko različne volilne sisteme. Zaradi preprostosti, recimo, da lahko imate večinskega, kjer ljudje po recimo 100 okrožjih, volijo 100 poslancev, ali pa imate proporcionalnega, kjer cela država voli, potem pa so poslanci na strankarskih listah po dobljenem odstotku teh list, uvrščeni v parlament.

V prvem primeru, se vam lahko zgodi, da le z 51% dobljenih glasov, dobite kar 100% poslancev. Bolj verjetno pa je, da dobite dve ali tri večje stranke, manjše pa se morajo združevati, sicer pač odpadejo. Večinski sistem je boljši, ker lahko zmagovalec lažje vlada. Ni takše potrebe po sklepanju koalicij, sploh pa ne z več strankami, ki potem izsiljujejo.

V drugem primeru se poslanska mesta porazdelijo pravično glede na podporo, kar pa pomeni, da je političnih strank več in da je skoraj nemogoče, da bi ena sama stranka lahko vladala. Potrebne so koalicije, kar pogosto vodi v nestabilnost in zastoje.

Toda, večinski sistem nosi veliko nevarnost. Da vam oblast prevzame norec. Nekdo, ki ima podporo mogoče le 30% državljanov, v večinskem sistemu pridobi, ker se mu morajo sorodne politične sile, če želijo sodelovati pri oblasti, podrediti. Izginejo majhne stranke, ki se same komaj prebijejo v parlament. Ljudje se porazdelijo v dva ali tri tabore in so pripravljeni spregledati napake svojega kandidata, da le porazijo nasprotnika. Ljudje, ki bi drugače volili koga tretjega, te možnosti nimajo.

Mislite, da Alexandra van der Bellna ali Norberta Hoferja v Avstriji res podpira vsakega po pol državljanov? Ne, ker je šlo za izbiro le med tema dvema kandidatoma, so ljudje pač odločali za enega ali drugega. Tega ne moremo preprosto prenesti na avstrijske parlamentarne volitve. Zeleni in svobodnjaki ne bi, če bi volitve bile jutri, dobili vsak po 50%, ampak veliko manj.

Proporcionalni sistem poleg možnosti zastojev in nestabilnost, prinaša tudi več centrov moči, s tem pa onemogoča razne samodržce. Težko je biti diktator, če se moraš vedno prilagajati moči svojih partnerjev. In takšnih pohlepnežev po oblasti imate vedno dovolj.

Advertisements