Potem, ko je bil v Ankari izveden atentat na ruskega veleposlanika, Andreja Karlova, ne smemo pričakovati poslabšanja rusko turških odnosov. Obema državama je v interesu, da so ti vsaj solidni, če ne dobri. Vseeno pa niti ta prizadevanja ne morejo prikriti številnih nasprotij, ki tlijo pod površjem. Rusiji in Turčiji je usojeno, da bodo njuni odnosi pogosto na preizkušnji.

Ruska diplomacija je profesionalna in deluje preudarno. Mogoče bo po atentatu nekaj vprašanj o varovanju veleposlanika, bodo pa Rusi naredili vse, da se vse vrne v stare tirnice. Rusija Turčijo potrebuje kot gospodarskega partnerja, to je eno. Zelo pomembno je tudi, da je Turčija, zgodovinsko sicer pogosto ruski vojaški nasprotnik, vsaj nevtralna. To zelo slabi moč NATO pakta, če bi prišlo do kakšne zaostritve. Še najbolj v ospredju je v tem trenutku dogajanje v Siriji, kjer se zdi, da sta se obe državi sporazumeli, do kod lahko gredo turške operacije, hkrati pa Turčija ni naredila nič, da ne bi sirske vladne sile zavzele Alepa.

Turčija je dokaj izolirana. Erdoganova oblast je že prej bila tarča številnih kritik, po poskusu vojaškega udara in brutalnem preganjanju podpornikov v ZDA živečega klerika Gullena, ki ga Erdogan krivi za malodane vse slabo v državi, pa Turčija velja za najmanj nezanesljivega zaveznika, če ne že ponekod za diktaturo. Zato potrebuje prijatelje in Rusija ta hip to lahko je. Še posebej, ker se je zaupanje v ZDA izgubilo, Evropejci pa so že zdavnaj dali vedeti, da vključitve Turčije v EU ne bo.

Toda dvoma ni, da imata obe državi v Siriji nasprotujoče si interese. Vemo, da je Turčija ves čas podpirala upornike in želela padec Asadove oblasti. Odprla je svoje meje za prehod borcev in dobavo orožja Islamski državi, ta pa je na njeno ozemlje prodajala nafto in se tako financirala. Rusija se je po drugi strani postavila v vlogo Asadovega zaščitnika in je v Siriji celo vojaško posredovala. Če to ne bi bilo dovolj za nesoglasja, je bila kaplja čez rob sestrelitev ruskega jurišnika. To ni bilo nič drugega, kot opozorilni strel, da je Turčija pripravljena zaostrovati razmere v Siriji. K sreči se je vse skupaj končalo s sankcijami, saj so v Kremlju bržkone spoznali, da takšne vojne ne morejo dobiti, saj je njihov sirski kontingent premajhen za kaj takšnega, težko pa da je kdo razmišljal o splošni vojni, ki bi se kmalu prelevila v vojno s celotnim NATO paktom. Na drugi strani Turkom tudi ni bilo več do bolj agresivnih potez, saj bi se provokacije le z nekaj letali bržkone končale z njihovo sestrelitvijo, splošne vojne pa tudi niso želeli tvegati.

Potem je prišlo do poskusa vojaškega udara proti predsedniku Erdoganu in odnosi so se hitro popravili.

A kaj bo prinesla prihodnost, glede na to, da so si interesi obeh držav v Siriji tako nasprotni? Ne slepimo se, atentat na ruskega veleposlanika bržkone ni nobena velika zarota, ampak posledica slikanja vojne v Siriji kot niza vladnih in ruskih vojnih zločinov nad tamkajšnjim prebivalstvom. Ta silovita propaganda nam kaže na razkorah med željami turške države in prisilno držo do Rusije, ker ni na voljo zaveznikov.

Če bo Turčija ostala tako izolirana, kot je, v Siriji ne bo pripravljena pretirano nasprotovati ruskim željam in se bo zadovoljila z napadi na Kurde in mogoče z majhnim varnostnim območjem ob meji. Na tak način bodo odnosi z Rusijo lahko ostali dobri še kar nekaj časa. Če pa bo Erdogan našel pot k ponovnemu tesnejšemju zavezništvu z ZDA, se lahko zgodi, da bo Turčija postala bolj agresivna in bo skušala v Siriji izoblikovati večje interesno območje. Potem bo hitro konec prijateljstva z Rusijo. Še en velik problem obstaja. Potem, ko je Turčija najmanj tolerirala skrajneže, če ne že podpirala, je le te zdaj zelo težko nadzorovati. Imajo svoje načrte. Še vedno se bodo odhajali boriti v sosednjo Sirijo in bodo pripravljeni tudi na napade, kakršni je bil atentat na ruskega veleposlanika. Nesposobnost njihovo delovanje ustaviti, bi lahko bila razlog za glasnejše negodovanje Moskve.

Advertisements