Čeprav nerad, bom nekaj napisal o komentarju v Dnevniku, z naslovom ‘Putin krepi stike z desnico v Franciji in Avstriji’. Nekaj v meni me sili, da to moram storiti. Namreč, čutim grdo manipulacijo, ki z zlorabo nekaj resnice, skuša pri bralcu doseči točno določen rezultat. Ki skuša bralca pripeljati do tega, da razmišlja na nek način, medtem ko druga vprašanja odrine na rob, čeprav so zelo pomembna.

Zakaj nerad? Pri vsej propagandi čez Rusijo, niso več v igri racionalni argumenti, opravka imamo s poneumljenimi manipulacijami. Lahko se samo še norčujemo. Mostovi so že zdavnaj bili vsi porušeni.

A po drugi strani je zanimivo, kako ta manipulacija v resnici poteka. Ste namreč kdaj pomislili, zakaj je problematično, če neko politično stranko v Evropi financira ruska banka, ne pa če jo ameriška? In če bi jo kitajska? Ali saudska? Zanimivo, ne, kako malo kritik je Hillary Clinton doživela od mainstream medijev, ker so njeno fundacijo v preteklosti finančno podprli Saudijci, ki seveda niso nikakršen vzor demokracije in svobode.

Poglejmo naslednja dva stavka:

Problematično pa je predvsem rusko financiranje volilne kampanje skrajne desničarke Marine Le Pen. Potem ko naj bi že posegla v ameriške volitve, bi Rusija tako lahko vplivala tudi na francoske predsedniške volitve spomladi prihodnje leto.

Prvič se izpostavi, da je nekaj problematično, čeprav ne vemo, zakaj točno, potem pa se ponovi trditev, da je Rusija posegla že v ameriške volitve. Resno? Kakšni so dokazi za to trditev? Vem, da se to nenehno ponavlja, ampak zaradi tega še ni res. Na kratko, Rusi bi naj bili krivi za razkritje elektronske pošte med funkcionarji demokratske stranke, s čimer bi naj vplivali na ameriške volivce. To gre še tako daleč, da se za ruski propagandni projekt označuje Wikilekas.

Počasi, dokazov ni, da so Rusi krivi za razkritje in potem, a se ne bi morali bolj spraševati, kaj je v teh elektronskih sporočilih? Recimo, da je Hillary Clinton vedela, da Saudska Arabija podpira Islamsko državo?

Potem, ko se trdi, da je Rusija vplivala na ameriške predsedniške volitve, brez dokaza, sledi grožnja, da se to lahko zgodi tudi v Nemčiji in Franciji. Kronski dokaz bi naj bilo financiranje kampanje Marine le Pen s strani ruske banke v preteklosti.

Kar je seveda resnica. Marine le Pen je dejansko vzela posojilo pri ruski banki. Toda, zakaj nihče ne razloži, zakaj je to storila? Saj je sama povedala. To je storila zato, ker ji nihče drug ni hotel posoditi denarja. Isti problem ima zdaj, pred predsedniškimi volitvami, le da se je v pričakovanju kritik, odrekla še celo posojilu pri kakšni ruski banki. Vse to nam veliko pove o naravi političnega in ekonomskega sistema na zahodu. Če predstavljaš preveliko nevarnost ustaljenemu redu, ti preprosto zaprejo finančno pipico. S tem ti onemogočijo, da bi bil v politični kampanji konkurenčen. Če si potem prisiljen, da posojilo vzameš pri neki ruski banki, sledi napad, da si peta kolona ruskega vpliva. Zmagati ne moreš.

Poglejmo naslednja dva stavka:

Februarja 2016 je FN prosila Rusijo za posojilo v višini 30 milijonov dolarjev, da bi financirala volilno kampanjo Le Penove. Maja je Le Penova v nekem intervjuju dejala, da bo priznala Krim kot rusko ozemlje, če zmaga na predsedniških volitvah.

A obstaja kakšna povezava med posojilom in stališčem Marine le Pen o ruski priključitvi Krima? Avtor komentarja v Dnevniku to očitno verjame, sicer tega ne bi napisal, toda, ali je to tudi res? Vse skupaj izveni kot podkupnina. Toda, zakaj Marine le Pen ne bi podpirala ruske priključitve Krima? Navsezadnje tam živi večina Rusov, ki so se na referendumu odločili, da pobegnejo iz propadajoče Ukrajine. Še več, Marine le Pen je priključitev razložila kot posledico napačne politike EU v Ukrajini.

Vem, da nasprotniki Rusije in podporniki Ukrajine tega nikoli ne bodo priznali, tudi če bo dvajset referendumov na Krimu in bodo vsi pokazali, da si prebivalci želijo živeti v Rusiji. Toda dejstvo je, da je veliko ljudi v Evropi, ki to priključitev podpirajo in Marine le Pen je lahko le ena izmed njih. Povezovanje njenega stališča s posojilom je v resnici vprašljivo.

Res je, imamo politične sile po Evropi, ki v Rusiji ne vidijo sovražnika, ampak zaveznika. Spet, vprašati se moramo, zakaj je to problematično? Zakaj namreč v Rusiji vidijo zaveznika? Ker verjamejo, da je Rusija pač bolj tradicionalna, neodvisna država, ki se ne uklanja nobenemu nadnacionalnemu centru moči. Glede na to, da ti ljudje nasprotujejo EU, so skeptični do NATO pakta in želijo povrniti suverenost svojim državam, so pa tudi vsaj delno konservativci, ni nič presenetljivega, če v Rusiji vidijo vzor. To ne pomeni, da želijo svoje države spremeniti v ruske kolonije, celo nasprotno. Le spremembe v svojih domačih državah želijo doseči. Spet, zakaj bi to bilo problematično? A ne živimo v svobodnih in demokratičnih družbah, kjer se različne politične sile borijo za podporo volilnega telesa, da bi potem uveljavljale spremembe, ki se jim zdijo koristne?

Povsem razumljivo je, da gre avstrijski nacionalist v Rusijo podpisati sporazum z vladajočo stranko o ‘vzgoji mladih v duhu domoljublja.’ Podobno, kot je razumljivo da gre mladi socialist v Venezuelo gledati, kako tam poteka socialistični eksperiment.

Strache je že leta 2008 podpiral Putina v vojni v Gruziji, leta 2012 pa so voditelji FPÖ obiskali čečenskega tirana in Putinovo marioneto Ramzana Kadirova. Strache se je zdaj tudi zahvalil Rusom, da so »osvobodili Alep izpod IS«. Podobne neresnice o ruskem boju proti IS pa širi tudi Le Penova…

Spet, kaj je narobe s podporo Rusiji v vojni v Gruziji? Mar ni bila ravno Gruzija tista, ki je po zaostrovanju napetosti, sredi noči napadla dve uporniški pokrajini in pri tem ubila tudi nekaj ruskih vojakov?  Strache je tudi zadovoljen, da so vladne sile zavzele vzhodni del Alepa. Če je rekel, da so tako premagali Islamsko državo, je povedal neresnico, ampak če je rekel, da so premagali teroriste, se ni veliko zmotil. Za avtorja Dnevnikovega komentarja je to neresnica, ki jo širi tudi Le Penova, toda če večina medijev blokira posnetke veselja med prebivalci Alepa, da so se rešili upornikov, to še ne pomeni, da temu ni tako. Če večina medijev noče videti grozodejstev, ki so jih povzročili uporniki, to še ne pomeni, da temu ni tako.

Tu smo še pri naslednjem pomembnem elementu te igre. Zakaj Marine le Pen in Heinz-Christian Strache podpirata rusko intervencijo v Siriji? Mogoče zato, ker vidita, da se zahodne države proti islamskim skrajnežem ne borijo dovolj odločno, medtem ko je Rusom uspelo kmalu po prihodu v Sirijo najti tankerje, s katerimi je Islamska država prevažala nafto v Turčijo in se tako financirala in jih potem bombardirati. Mogoče zato, ker se zavedata, da so politične elite pripravljene mižati ob krepitvi skrajnežev, če le te lahko uporabijo v boju proti sekularni Asadovi vladi v Damasku, četudi to pomeni povečano nevarnost terorizma.

Rusija se lahko tudi v drugih državah članicah EU opira predvsem na skrajno desne in populistične stranke, s katerimi jo družijo tako imenovano domoljubje (katerega resnica je dejstvo, da je Putin danes eden najbogatejših ljudi na svetu), konservativne vrednote, najbolj pa želja po oslabitvi in razbitju Evropske unije.

Je Vladimir Putin res eden najbogatejših ljudi na svetu? Obstajajo dokazi, ali imamo samo govorice?

V tem odstavku je nekaj resnice in nekaj čudnega sklepanja. Razumljivo je, da Rusija podpira vsako politično stranko, ki obljublja boljše odnose. Kdo bi si mislil, ne? Da bi kdo bil bolj naklonjen politični stranki, ki želi ukinitev sankcij in rožljanja z orožjem na svojih mejah. To seveda ni omejeno samo na desničarske in populistične stranke, v Kremlju bodo veseli vsakogar, s katerim bodo lahko sodelovali. Spet, je s tem kaj narobe? Zakaj se to problematizira?

Mar Rusija res želi oslabitev EU in njen razpad? Zakaj bi to bilo v ruskem interesu? Do takšnega zakčjučka se pride po dveh poteh. Ena je neumna propaganda znotraj EU, ki potrebuje zunanjega sovražnika, da prekrije svojo nesposobnost iz Unije narediti delujočo tvorbo in išče razlago, zakaj toliko ljudi hoče ven. Pač, Rusi so krivi, drugače bi živeli v raju.

Ker alternativne desničarske, nacionalistične stranke  nasprotujejo EU in ker hkrati želijo dobre odnose z Rusijo, zaradi česar si v Rusiji želijo sodelovanja prav s temi silami, se zdi, da potem Rusija pač želi razpad EU. Ampak, v resnici je Rusija samo prisiljena v takšno prijateljstvo, ker nima drugih sogovornikov. Resnici na ljubo je  Rusiji povsem vseeno, če EU obstaja ali ne. Tako ali tako gre za impotentno tvorbo, katere večina članic bo storila vse, kar jim bodo zaukazali v Washingtonu. Prej bi si želeli razpad NATO pakta. Ni dokazov, da Rusija aktivno dela na uničenju EU. Še več, v njihovem interesu bi bila močna EU, ki bi se vzpostavila kot neodvisna sila, s katero bi Rusija lahko sodelovala.

Zakaj se pišejo takšni komentarji, kot je tale v Dnevniku? Nekateri menijo, da se javnost pripravlja na vojno z Rusijo. Jaz imam bolj preprosto razlago. Manipulacije prihajajo iz svetovnih medijskih centrov, kar Dnevnik seveda nikakor ni in njihov namen je  ta, da se skuša demonizirati vsako politično alternativo, nacionalistično ali socialistično, ki bi skušala spremeniti ustaljeni red. Vsi se še spomnimo, da v ameriški predsedniški tekmi ni bil samo Donald Trump obtožen, da je ruska lutka, podobno so skušali prilepiti tudi kandidatki zelenih, Jill Stein. Ker se je enkrat srečala z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom.

Ker je zadnje čase to popularno, bom  komentar v Dnevniku označil za ‘pol resničen.’ Nekaj je resnice, nekaj pa nepravilnega sklepanja. Bom pa dodal še nekaj drugega. Zanimivo, kako so v preteklosti v Rusiji povsod videli ameriške zarote, ameriške agente, ki skušajo spodnesti oblast in sprožiti barvno revolucijo ali preko volitev iz države narediti zahodno kolonijo, ali povzročiti njen razpad. Zdaj se je takša paranoja prenesla na zahod. Povsod vidijo ruske agente, ruske spletke, vsaka politična alternativa je že poskus destabilizacije. Vse skupaj je že naravnost noro in je vsekakor razlog za zaskrbljenost.

Advertisements