Kako se vse obrne. Turčija je  v želji po strmoglavljenju sirske vlade, ves čas državljanjske vojne odprto podpirala upornike v Siriji, pri tem pa je prišla v spor z Rusijo. To je prišlo tako daleč, da so Turki sestrelili rusko jurišno letalo. Zaostrene razmere so k sreči privedle le do besednih vojn in gospodarskih sankcij, ne do uporabe oboroženih sil.

Rusija je v tem sporu Turčijo pogosto obtoževala, da preko svoje meje pušča teroriste in da celo sodeluje z Islamsko državo. Temu bi težko oporekali, saj so pripadniki te skrajne tvorbe na ozemlju Sirije in Iraka,  tihotapili nafto prav v Turčijo in se tako financirali. Niti ni bilo težko opaziti, da turške oblasti ne delajo ravno veliko, da bi preprečile odhajanje borcev čez svojo mejo. Bolj odprto, kot IS, so Turki seveda podpirali druge upornike, ki so jih skupaj z zahodnimi državami radi imenovali za zmerne, a cilj je seveda bil enak. Zrušiti Asadovo vlado.

Na kratko, Turčija je bila zvest člen velike koalicije z ZDA in zalivskimi monarhijami in še s kom, ki je v svojem boju za prevlado v Siriji, bila pripravljena  tolerirati še največje skrajneže in jim tu in tam po pomoti, čisto slučajno seveda, odvreči kaj sodobnega orožja.

Toda potem se je v Turčiji zgodil poskus vojaškega udara proti Erdoganovi vladi. Vse se je spremenilo. Ne, da bi se turški interesi v Siriji toliko spremenili, le do spoznanja je prišlo, da so na delu sile, ki želijo spremembo oblasti v Turčiji. Tega zagotovo ne moremo vedeti, sklepamo pa po razvoju dogodkov vseeno lahko, da so nekatere zahodne sile morale imeti prste vmes pri poskusu vojaškega udara, medtem ko je Rusija stopila na stran vladajoče stranke AKP. Kako drugače pojasniti velik preobrat v turški zunanji politiki. Ta preobrat je tako velik, da se nam kažejo obrisi rusko turškega sporazuma, ki vsebuje tudi Iran in sirsko vlado in nam nakazuje, kako se bo končala vojna v Siriji. Ta preobrat se kaže v tem, da Turčija ni naredila nič, da vzhodni Alepo ne bi padel v roke vladnih sil in da sirske oblasti mirujejo, medtem kot turške sile, skupaj z lokalnimi zavezniki, poskušajo zavzeti mesto Al Bab, ki se nahaja severovzhodno od Alepa.

Zdaj turški predsednik obtožuje zahod, da podpira teroriste. Ne samo Kurdov, ki jih seveda iz očitnih vzrokov ima za teroriste, ampak tudi Islamsko državo. To so hude obtožbe, ki nam kažejo, kako zelo poslabšani so odnosi med Turčijo in zahodom. Erdogan trdi, da ima dokaze, a to je nepomembno. Verjetno jih res kaj ima, toda razumeti moramo, da zahodni mediji o tem ne bodo kaj veliko poročali. Kar je pomembno je, da je prišlo do preusmeritve pomembne države na Bližnjem vzhodu. ZDA bodo težko odločale o dogajanju v Siriji in Iraku, če se Turčija sporazume z Rusijo in Iranom, kako urediti razmere. Članic EU tako ali tako nihče ne bo ničesar vprašal.

Rusija in Turčija zdaj skupaj obtožujeta zahod podpore skrajnežem v Siriji. Vse skupaj je rahlo smešno. Erdogan se dela, kot da pri tej podpori ni imel nič, Rusi pa bodo  raje, čeprav z nelagodjem,  bolj napadali ZDA in molčali o turški vlogi. Interesi pač. Toda, pozor. Če sta obe državi zdaj v neke vrste zavezništvu, to še ne pomeni, da se že kmalu ne moreta znova srdito sporeči.  Še posebej, ker obstajajo sile, ki si srčno želijo to zavezništvo razbiti.

Pri vsem skupaj pa še v razmislek. Kdo mislite, da bo v morebitnem turško ruskem sporazumu za Sirijo, največji poraženec? Da, Kurdom ne kaže najbolje.

 

 

Advertisements