Na zadnji dan lanskega leta sem v Večeru prebral novico, da so ruski hekerji vdrli v ameriško elektroenergetsko podjetje družbe Burlington Electric v Vermontu. Namesto, da bi na prvo žogo verjel zapisanemu, sem to zgodbo šel raje preverjati. Nekaj, kar bi pri Večeru morali storiti, a so raje kar prepisovali.

Od kod je prišla ta novica? Iz Washington Posta, od koder se je po tiskovnih agencijah prenesla po svetu, do zadnjega časopisa v provinci, kakršna je Slovenija. Vsi so lepo prepisovali. Da, to je lep prikaz, kako se v tem svetu novice razširjajo. In od kod. Rahlo dvomim, da če bi pri nekem kitajskem časopisu zapisali, da so ameriški hekerji vdrli v vladne računalnike, da bi to v Večeru tako hitro objavili.

No, zgodba je pričakovano, lažna. Kar se je zgodilo je, da so na enem izmed računalnikov v podjetju, računalniku, ki niti ni bil priklopljen v omrežje, našli neko staro zlonamerno ukrajinsko kodo. Na enem računalniku! Nepovezanem v omrežje! Staro ukrajinsko zlonamerno kodo!

Pri Washington Postu so seveda vedeli, da niso ravno zapisali resnice, zato so hiteli popravljati svoje naslove, ampak preveč jih seveda ni motilo. V njihovem interesu je bilo, da v svet vržejo pač še eno zgodbo o ruskih hekerjih, ki da so vplivali na ameriške predsedniške volitve, zdaj pa vdirajo v vsak sistem, v katerega pač lahko vdrejo. Ne za eno, ne za drugo ni dokazov, je pa kljub temu o tem veliko napisanega.

In tako deluje manipuliranje, proti kateremu se je težko boriti. Vržeš v svet  laž, ki ostane nekje v glavah ljudi, dokler čez čas spet ne vržeš mednje nove laži in tako naprej. Potem vsi vedo, da so Rusi agresivni hekerji, ki napadajo ZDA in da seveda obstajajo dokazi in je treba nekaj proti temu ukreniti. Razen, da dokazov ni.

O tem, kako se manipulira, sem pisal že pred dnevi, ko sem se lotil komentarja v Dnevniku. Ta zgodba iz Washington Posta je le še ena v vrsti mnogih.

Advertisements