Filipini so že od ameriške zmage nad Španijo leta 1898 in kasnejši zmagi nad uporniki, v ameriški orbiti in kot takšni zelo pomemben del njihove prevlade na vzhodnem robu azijske celine. Če pogledamo na zemljevid, lahko vidimo, da je otočje ključnega pomena za blokado Kitajske, kar je tudi namen ameriškega premika pozornosti na vzhodno Azijo, kakor si je to zamislila Obamova administracija. Kitajska je, čeprav se o tem zaradi napetosti z Rusijo ne govori veliko, pravi konkurent ZDA. Za razliko od Rusije, je gospodarski titan, ki si dolgoročno lahko privošči oboroževalno tekmo, če si tako zaželi.

Z izvolitvijo Rodriga Duterteja na mesto predsednika Filipinov, so se odnosi z ZDA začeli krhati. Duterte, ki mu ni veliko mar za človekove pravice in z vso grobostjo obračunava s kriminalom, nima dlake na jeziku in pogosto govori neumnosti, zaradi katerih se odnosi le še slabšajo. To gre tako daleč, da filipinski predsednik odkrito govori, da bo sklenil zavezništvo s Kitajsko in Rusijo, kar ima seveda večji pomen, kot nakup orožja v teh dveh državah, ali obisk ruskih vojaških ladij. Prvo je le poslovna izguba za ameriške proizvajalce orožja, drugo pa vojaški turizem.

Nič nas torej ne sme presenetiti poročanje Manila Times, da je bivši ameriški veleposlanik na Filipinih, postavljal temelje za prevrat. ZDA takšno početje ni tuje in so še kako pripravljene podpirati prevrate četudi proti demokratično izvoljenim politikom, če je le to v njihovem interesu.

Filipini so sicer revna država, ki pa ima pomembno geostrateško lego in številčno prebivalstvo. Ni vseeno, na kateri strani v ameriško kitajskem konfliktu so. Predstavljajte si jih kot ogromno luknjo v ameriški strategiji obkoljevanja Kitajske. ZDA bodo potrebovale vsakega zaveznika, če bodo na dolgi rok želele blokirati Kitajsko, ki bo slej ko prej razvila najmočnejše oborožene sile na planetu. Ob ogromnem gospodarstvu, številčnem prebivalstvu in tehnološki razvitosti, je to le vprašanje časa.

Tudi Turčija se odmika od ZDA in drugih zahodnih držav. Gre za članico NATO zavezništva, ki  je bila ves čas pomemben element blokade Sovjetske Zveze. Sovjetske Zveze ni več, a Rusija se je ponovna znašla v vlogi konkurenta ZDA. Podobno kot v primeru Filipinov, je odmik Turčije velik udarec strategiji obkoljevanja, v tem primeru Rusije.

Odnosi med Turčijo in zahodom so se močno poslabšali po poskusu vojaškega udara proti Erdoganovi vladi. Očitno v vladajoči stranki AKP res verjamejo, da je ta poskus imel podporo ZDA, sicer ne bi prišlo do tako korenitega preobrata v zunanji politiki Turčije. To je šlo tako daleč, da je zdaj pripravljena skupaj z Rusijo reševati državljansko vojno v sosednji Siriji, čeprav je že od daleč vidno, da si želijo padca Asadove oblasti. In da imajo drugačne interese, kot Rusija.

Če zopet pogledamo na zemljevid, vidimo, da na tak način nastaja gromozanska luknja v strategiji obkoljevanja Rusije. Res je, Turčija je del NATO pakta, toda vprašati bi se morali, kaj to še sploh pomeni. Bolj kot ne se zdi, da to velja le še na papirju in da v primeru oborožene konfrontacije z Rusijo, ZDA ne bodo mogle računati na druge največj eoborožene sile znotraj zavezništva. Še več, s prijateljsko Turčijo je Rusiji omogočen lažji dostop do Sredozemlja, hkrati pa dolgoročno tudi možnost blokade dostopa ameriških in njih zaveznikov mornaric v Črno Morje. Zaradi tesnega sodelovanja z Iranom, ima Rusija že zdaj dostop do Bližnjega Vzhoda.

Premik Filipinov in Turčije iz ameriške orbite, pomeni hudo nevarnost za ameriško hegemonijo v svetu. Ta vedno bolj temelji na sistemu zavezništev, uperjenih proti njihovim največjim konkurentom. ZDA, kljub bombastični propagandi, niso več nesporna supersila, ki bi sama lahko odločala o vsem na planetu. Ne gospodarsko, ne vojaško. V primerjavi z vsakim posameznim konkurentom, so seveda še vedno v prednosti, čeprav so v jedrski oborožitvi enakopravne z Rusijo in v moči gospodarstva s Kitajsko. Toda vprašljivo je, če lahko svoje konflikte omejijo samo na enega nasprotnika naenkrat. V Moskvi, Pekingu in Teheranu dobro vedo, kakšna igra je v teku.

V osnovi obstajajo tri pomembni sistemi zavezništev, s katerimi ZDA skušajo obdržati svojo prevlado. Eden je usmerjen proti Rusiji in so vanj vključene evropske države, tudi Turčija. Drugi je proti Kitajski in vsebuje vse od Japonske do Avstralije, seveda so Filipini pomemben del. Tretji je proti Iranu in vsebuje sunitske arabske monarhije. Z izgubo Filipinov in Turčije, sta dva sistema zavezništev ogrožena.

Motili bi se, če bi menili, da bodo v Washingtonu vse to mirno gledali. Pričakujemo lahko hude poskuse destabilizacije na Filipinih in v Turčiji, da se spodnese trenutne oblasti in jih zamenja s poslušnimi.

Advertisements