Na osrednji prireditvi ob 60. obletnici dražgoške bitke v nedeljo, osmega januarja, je slavnostni govornik, zgodovinar Martin Premk, med drugim povedal:

Partizani, ki so se borili za svobodo in boljše življenje, ne potrebujejo nobene ‘sprave’, ki bi jih enačila s tistimi, ki so se borili za okupatorja. Če se mora kdo ‘spraviti’, se morajo spraviti sami s sabo samo tisti, ki so prisegli Hitlerju, oziroma se sprijazniti, da so se med vojno borili za nacističnega okupatorja, ne za svobodo.

Menim, da je že dolgo jasno, da v tej državi živijo ljudje, ki so si ustvarili podobo junaškega odpora med drugo svetovno vojno in jih vse skupaj niti ne zanima več preveč in tisti, katerih rane so še zmeraj odprte in zaradi tega te teme ne morejo pustiti pri miru.

Podobno, kot drugje po svetu, večina vidi le še spopad med absolutnim zlom v podobi Hitlerjevega nacističnega stroja in njihovih sodelavcev in zaveznikov, od ZDA do Sovjetske Zveze in upornikov. To podobo so uspele podkrepiti tudi številne zgodbe, ki jih posamezniki dobivajo skozi filme, tv serije, poročila, zgodovinske knjige in tako dalje. Povsod so prikazani junaški ameriški, angleški, celo sovjetski vojaki in zlobni nacisti. Če kdo hoče koga označiti za še posebej nevarnega, ga primerja s Hitlerjem. To deluje od ZDA do Slovenije.

S kom bi se naj posameznik, ki mu je druga svetovna vojna primer boja dobrega proti zlu, v katerem je vsak kolaborant pač zlo, spravil? To je nemogoče. Pozive k spravi vidi le kot poskuse, da se razvrednoti boj upornikov in se jih izenači z ljudmi, ki so bili na napačni strani zgodovine. Nič čudnega, da to zavrača. V resnici pa mu vse skupaj ni toliko pomembno, da bi se s tem veliko ubadal.

Problem je na drugi strani. Vidimo lahko, da se od Ukrajine do Slovenije, oglašajo potomci tistih, ki so se med drugo svetovno vojno, iz kateregakoli razloga že, borili z ramo ob rami z nemškimi oboroženimi silami. To se dogaja zato, ker so takrat doživeli poraz, ki ga še zdaj ne morejo pozabiti in ga verjetno nikoli povsem ne bodo mogli. Ta rana jih skeli, zato se ob vsakem takšnem dogodku, kot je obeleževanje bitke pri Dražgošah, oglašajo in kritizirajo. Na žalost so te rane še kako izkoriščane s strani nekaterih političnih sil, ki na njih gradijo podporo delo prebivalstva.

Povojni poboji, v katerih življenja niso izgubili le kolaboranti, so te rane le še poglobili, saj služijo za dokazovanje, da so bili partizani, proti katerim so se borili sodelavci okupatorja, v resnici ves čas na napačni strani.

Na žalost moram ugotoviti, da tega razkola ne bo kmalu konec, še posebej zato, ker se ga pogosto umetno napihuje. V politične namene.  Ker gre za globoke rane, je to le še lažje.

Vendar pa, četudi del slovenskega prebivalstva to boli, ne moremo enačiti upora s kolaboracijo. Upor je bil upravičen, kolaboracija pa nikakor ne. Namreč, če upravičimo kolaboracijo, bomo kmalu tudi nacistični režim. Ta pot je jasna in nanjo nikakor ne smemo stopiti.

Advertisements