Ob bok pozivu ZL k dvigu minimalne plače, naslednje razmišljanje:

Da, dvig minimalne plače lahko v globalno povezanem gospodarstvu pomeni tudi hud pritisk na podjetja, ki zaposlujejo nizko plačano delovno silo. Postajajo manj konkurenčna. Prav zaradi tega jim je treba po drugi strani ponujati olajšave. Da lahko tekmujejo s konkurenco.

Seveda, včasih se skoraj nič ne da. Kot v primeru tekstilne industrije, kjer vi v Sloveniji preprosto ne morete toliko znižati plač, da boste lahko tekmovali s proizvajalci v Bangladešu. Edina rešitev bi bile tarife, ki bi preprečevale poplavo poceni oblačil iz nerazvitih držav, posledica česar je  uničenje domače industrije. Ali  subvencije. Zaradi tega je logična posledica propad večine industrije in preživetje nekaj butičnih obratov, ki lahko prodajajo dražje izdelke in tako preživijo.

Nekateri trdijo, da je pot naprej v delovnih mestih z višjo dodano vrednostjo. Torej, da pač delovnih mest, ki zaposlenim ne nudijo kaj več od minimalne plače, ne potrebujemo.  Da lahko le tako dohitimo bolj razvite in bogatejše države.

Da, res potrebujemo boljša delovna mesta, toda resnica je takšna, da potrebujemo tudi delovna mesta za tiste, ki niso tako sposobni, nadarjeni, nimajo potrebnega znanja ali jim preprosto ne uspe v življenju. Ne moremo vsi biti odvetniki, bančniki, podjetniki, inženirji. Nekateri morajo biti tudi trgovci, čistilci, delavci v proizvodnji in tako dalje. Če želimo napredovati kot družba, moramo privabljati investicije v vsa področja. Tudi podjetij, kot je Magna, ki bo v Hočah pri Mariboru postavila svojo tovarno.

Ne strinjam se s tistimi, ki menijo, da je za razvoj potrebno najti neko nišo in potem vse vlagati tja. Verjamem, da je potreben uravnotežen razvoj. Konkretno to ne pomeni nič posebnega. Pomeni le, da morajo vladajoči narediti vse, da čim bolj znižujejo vse birokratske ovire, ki bi oteževale te ali one investicije in potem delovanje podjetij, da se znižuje stroške dela, da se ustrezno investira v infrastrukturo in tudi v izobraževanje. Vse, kar odgovorne vlade pač že tako ali tako morajo početi.

Seveda pa je to razmišljanje za nekako deset, dvajset let. Tehnološke spremembe grozijo, da bo ogromno delovnih mest v prihodnosti izginilo in to prav takšnih slabše plačanih. Iz trgovin bo  izginila večina trgovk, tovornjaki in avtobusi bodo vozili sami, robotizacija v proizvodnji bo nadomestila še več delavcev in tako naprej. Iskalo pa se bo več ljudi z znanjem, ki jim  bo omogočalo vzdrževanje avtomatskih blagajn, robotov, samovozečih vozil in tako dalje.

Kljub temu bomo tudi tedaj morali iskati načine, da povečujemo zaposlenost. Četudi s krajšanjem delovnega časa. Namreč, bojim se, da zelo visoka stopnja brezposelnosti ob ohranjanju politično gospodarskega sistema, kakršen nam vlada zdaj, lahko privede do še hujše nestabilnosti, kot smo je deležni zdaj. Beri porast populistov in skrajnežev.

Advertisements