V Državnem zboru je bila z 47 glasovi za sprejeta novela zakona o tujcih, za kar je bila potrebna koalicija med opozicijskima SDS in NSi in delom SMC.  Najbolje razkol v SMC-ju prikazuje  nasprotje med notranjo ministrico Vesno Györkös Žnidar in predsednikom Državnega zbora, Milanom Brglezom. Oba sta člana SMC.

Zakon je bil sprejet kot priprava na morebitno novo migrantsko begunsko krizo, ko bi se ponovilo valovanje množic čez Slovenijo, a bi se meje na severu in zahodu začele zapirati, Sloveniji pa bi grozilo, da postane žep. Za takšen slučaj želi vlada imeti pripravljeno zakonsko podlago, da zapre meje.

Kritike sprejetja zakona so bučne, a politično v tem trenutku ne preveč pomembne. Javno mnenje je namreč izredno negativno nastrojeno do migrantov in beguncev. Če odmislimo pravne in moralne argumente proti in se osredotočimo samo na politično plat, je jasno, da zaradi podpore temu zakonu ne bo večjih premikov v političnem prostoru. ZL je glasna na strani zagovornikov odprtih meja in spoštovanja človekovih pravic in bo tudi dobila podporo državljanov, ki jim je to pomembno. SDS še naprej priliva olja na ogenj ksenofobije in tako skuša na tem področju ohranjati svojo podporo. SMC se je izkazala za razklano, vendar pa je dejstvo, da je ta zakon bil sprejet pod koalicijsko vlado, ki jo vodi ta stranka in to ne more ostati povsem neopaženo med državljani.

Kakor v primeru postavljanja ograje na južni meji, sta tukaj v igri dva elementa. Prvi je poskus onemogočanja prehajanja meje s strani beguncev in migrantov na mestih, kjer vlada tega ne želi in hkrati priprava na zapiranje meja, da bi se s tem preprečilo katastrofo, če bi severno od nas zapirali meje. Drugi je poskus odvzemanja podpore med do beguncev in migrantov negativno nastrojenim delom državljanov, ki v svojih pogledih na svet še niso prešli med skrajneže, opoziciji.

Izboljševanje stanja v gospodarstvu in večji prilivi v proračun, vladi omogočajo, da bolj velikodušno troši, zaradi česar opoziciji postaja vedno težje državljane mobilizirati proti koalicijskim strankam. To je zelo pomembno za volitve, saj si bo marsikdo mislil, da razmere mogoče niso najboljše, niso pa tudi najslabše in bo manj pripravljen svoj glas oddati za recimo SDS, ki skuša razmere v državi vedno predstaviti kot katastrofalne. Kaj potem ostane SDS? Begunci in migranti. Strah pred terorizmom in islamsko invazijo in tako dalje.

Prav zaradi tega v SDS in v medijih, povezanih z njo, prav manično iščejo primere vsakega terorističnega napada, vsakega zločina, ki ga naredijo migranti in begunci. V Sloveniji tega ni, a nič ne de, pri vseh množicah beguncev in migrantov in ob prisotnosti skrajnih islamistov, se takšne primere da dokaj enostavno najti drugje po Evropi. To je v funkciji dodatne radikalizacije javnega mnenja, saj je to eno ključnih področjih, na katerih lahko recimo SDS še pridobiva podporo državljanov. Ne gre samo za SDS, da ne bo pomote, podobno razmišljajo še drugje. Verjetno bo prav na tej temi na naslednjih volitvah uspel povratek SNS v Državni zbor.

Za SMC ni ključno, da si recimo s tem zakonom pridobi podporo nasprotnikov migrantov in beguncev, kot da jim to temo naredi rahlo manj pomembno. To se zgodi tako, da prihaja do ukrepov, ki so podobni tistim, ki jih predlagajo v opoziciji, zaradi česar si potem državljani, ki imajo negativen odnos do beguncev in migrantov mislijo, da je pač nekaj bilo storjeno. In se na volitvah odločajo na podlagi drugih kriterijev. V tem trenutku tudi ne kaže, da bi nam v resnici grozila druga migrantsko begunska kriza, kar bi razmere v hipu ponovno zaostrilo.

Kaj si misliti o razkolu v SMC in tudi v koaliciji? Nič posebnega. Močan občutek imam, da bi v SD v polni moči podprli zakon, če bi vedeli, da ga v opoziciji ne bodo. Tako pa so si lahko umili roke, saj sta zanje delo opravili SDS in NSi. V SMC očitno obstajajo nasprotja, toda to še ne napoveduje skorajšnjega razpada stranke. To, da poslanci lahko glasujejo po svoji vesti pa je sploh nekaj, kar gre toplo pozdravljati v naši strankokraciji.

Advertisements