Zdaj je že jasno. Donald Trump kot predsednik namerava izpolnjevati svoje predvolilne obljube, kakorkoli nore so že nekatere bile. Graditi hoče zid na meji z Mehiko, preprečevati priseljevanje muslimanov v ZDA, reformirati zdravstveno zavarovanje. Pri tem mu ni mar, koliko sovražnikov si bo s tem nakopal.

Se lahko podobno zgodi s Kitajsko? Trump rohni proti nepravičnim trgovinskim sporazumom in jasno je, da Kitajsko krivi, da se razvija na ameriški račun. V ZDA hoče vračati delovna mesta, ki jih je industrija izvažala v kraje, kjer je delovna sila cenejša, hkrati pa želi preprečevati, da bi države kot Kitajska, z maso poceni izdelkov uničevale domačo ameriško proizvodnjo. Izolacionizem in protekcionizem sta dva očitna Trumpova cilja.

Ne, Trumpu ni mar, kakšne sovražnike si dela in zaradi tega se zdi, da mu ne bo mar niti, če bo iz Kitajske naredil velikega tekmeca ZDA. Niti, če bo posledica nova hladna vojna, tokrat z hitro rastočo gospodarsko velesilo, ki ima za milijardo več prebivalcev kot ZDA.

Sicer je težko videti v človekovo glavo, a morebiti je na delu preusmeritev ameriške pozornosti proč od Rusije, proti Kitajski. Že pod Obamovo administracijo se je veliko govorilo o tej preusmeritvi ZDA, saj Kitajska resnično je velika nevarnost ameriški prevladi in se težišče svetovnega gospodarstva in s tem tudi moči, počasi premika v vzhodno Azijo. Lahko da Trump  skuša otopliti odnose z Rusijo, da bi jih zaostril s Kitajsko. Obe državi skupaj bi ZDA že težko premagale, vsako posebej pa mogoče že. Da pa bi lahko ZDA bolj pritiskale na Kitajsko, bi morale normalizirati odnose z Rusijo. Videli bomo kmalu, če je to Trumpov načrt.

Kitajska ni Sovjetska Zveza, ampak gospodarski kolos, ki za zdaj na nekaterih področjih še zaostaja, a ta zaostanek počasi zmanjšuje. Če bo med ZDA in Kitajsko prišlo do  trgovinske vojne in se bo vse skupaj izteklo v novo hladno vojno in oboroževalno tekmo, ZDA dolgoročno ne bodo mogle tekmovati. Za razliko od Sovjetske Zveze, Kitajska ima gospodarstvo, ki lahko dolgo podpira ogromne oborožene sile. Čeprav je ta hip kitajsko gospodarstvo uradno še manjše od ameriškega, pa je po kupni moči že izenačeno. Pozabiti ne smemo, da lahko Kitajci za isti denar financirajo mnogo večje oborožene sile in proizvedejo več opreme, kot Američani, saj je pri njih vse ceneje.

Po vseh zahodnih izdajah in napadih, nikar pričakovati, da bo Rusija kar naenkrat postala prijatelj ZDA. Preveč je bilo bolečih lekcij v preteklosti, da bi se kaj takšnega lahko zgodilo. Zaradi tega bodo v Rusiji vztrajali pri zavezništvu s Kitajsko in si tako krili hrbet, skušali pa bodo tudi profitirati tako od kitajske gospodarske moči, kot od trgovine, ki bo preko Rusije potekala med Kitajsko in Evropo.

Donald Trump lahko še kako zakuha novo hladno vojno, tokrat med ZDA in Kitajsko. Čeprav se to mogoče zdi na prvi pogled norost enega človeka, pa je vendar na mestu opozorilo, da je to kar logičen razplet. ZDA so v položaju, ko njihova prevlada v svetu kopni in njihov največji tekmec je Kitajska. Če želijo prevlado obdržati, morajo uničevati svoje tekmece. Vprašanje je le, katere. Izbirajo lahko med Rusijo in Kitajsko in tudi Iranom, ki pa resnici na ljubo ni neka večja sila. EU tako razpada in je nepomembna in dobro vključena v ameriški sistem zavezništev. Pod Obamo se je zdelo, da prihaja dan velikega obračuna z Rusijo, pod Trumpom pa da se je ta odmaknil in da je nov sovražnik številka 1 pač Kitajska. Do spopada bi prišlo prej ali slej, ne glede na to, kdo bi bil predsednik ZDA. Vprašanje je vedno bilo le s kom.

 

Advertisements