Razmere v Donbasu so se v peteklih dneh znova zaostrile in vprašati se moramo, zakaj.

Jasno je, da gre za nerazrešen konflikt, pri katerem je le vprašanje časa, kdaj bo znova izbruhnil v vsesplošno vojno. Pri tem je kljub vsej korupciji in nesposobnosti v vrstah ukrajinske države razumljivo, da ima Ukrajina prednost v številu in opremi. Uporniki nadzorujejo le majhno ozemlje in na noge ne morejo postaviti takšnih sil, kot njihovi nasprotniki. Po drugi strani se lahko dopolnjujejo s prostovoljci iz Rusije in nekaterimi iz drugih koncev sveta, iz Rusije pa lahko prihaja tudi oprema. Do zdaj smo lahko tudi ugotovili, da so borci obeh republik mnogo bolj motivirani, kot njihovi nasprotniki, zaradi česar se tam tudi morajo toliko zanašati na razne prostovoljne bataljone in ne toliko na redno vojsko.

Ukrajina se še vedno nahaja v globoki krizi. Kljub temu so njihove oborožene sile deležne modernizacije, saj jim pri tem pomagajo zahodni partnerji. Gre za pripravo na končni obračun z uporniki v Donecku in Lugansku, medtem ko je ves govor o ponovnem zavzetju Krima čista neumnost, v katero nihče pri zdravi pameti ne verjame več.

Prav zaradi teh priprav lahko sklepamo, da bodo ukrajinske sile slej ko prej poskušale z veliko ofenzivo proti upornikom. Tako se je za hip zdelo tudi tokrat, ko se je začelo silovito topniško obstreljevanje. Toda, potem so se razmere vendarle pomirile in zdi se, da poskusa preboja tokrat ne bo. A mogoče je bil cilj čisto drugačen.

V strahu, da bo prišlo do otoplitve odnosov med Rusijo in ZDA, bi lahko ukrajinske sile upornike provocirale s ciljem, da povračilne udare predstavijo kot še en dokaz ruske agresije. ‘Mednarodne’ obsodbe te agresije jih seveda ne zanimajo toliko, kot da ukrajinska država pridobi finančno pomoč in se tako obdrži nad vodo. In to pomoč še vedno potrebuje.

Pri tem je treba poudariti, da ne moremo biti prepričani, da bo do otoplitve rusko ameriških odnosov res prišlo. Zdi se, da prihaja do poskusa nekakšne trgovine, ko bi nova ameriška administracija v zameno za priznanje ruske priključitve Krima in umikom nekaterih sankcij želela, da Rusi naredijo korak proč od svojih zavezništev z Iranom in Kitajsko, kamor vedno bolj kaže, da je usmerjena ameriška zunanja politika. Da bi do takšne trgovine prišlo, je malo verjetno.

Kar se tiče obeh uporniških republik, je ruska oblast že zdavnaj sprejela odločitev, da ju ne priključi svojemu ozemlju, kakor se je to zgodilo s Krimom. Seveda ruski mediji o usodi prebivalstva tam poročajo s simpatijami, prav tako je med ruskim prebivalstvom, toda v Moskvi imajo  drugačne načrte. Za prebivalce obeh republik to pomeni, da jih čaka ali zamrznjen konflikt, ko bo slej kot prej določena razmejitvena črta in bodo tja poslane tuje vojske, ki bodo ohranjale mir, ali pa ponovna vrnitev ukrajinski državi, z določenimi pogoji. Morebiti z nekaj lokalne samouprave več, kot drugod, recimo.

Nekateri komentatorji dogodkov v Ukrajini menijo, da Rusija želi vrnitev Donbasa v sestav ukrajinske države. Dolgoročno bi v državi naj prišlo do zamenjave oblasti s takšno, ki bi bila bolj naklonjena Rusiji. Enkrat, tako gre ta teorija, ko bi se ljudje naveličali nesposobne oblasti in spoznali, da so evropske sanje le iluzija za naivne. Do premika nazaj k do Rusije bolj spravljive ukrajinske politike pa bi prišlo težje brez prebivalstva obeh uporniških republik.

Mogoče je temu res tako, a sam ne morem mimo trpljenja ljudi v Donbasu. Ta vojna se zdaj že dolgo vleče in zaslužijo si miru in stabilnosti. Dvomim, da bodo to dobili s povratkom v ukrajinsko državo.

Advertisements