V Sloveniji je pot od rešitelja do zgube, od novega obraza do pokvarjenca, sila kratka. Ampak vprašati se moramo, ali ni nemara nekaj narobe z našim pogledom in ne z ljudmi, ki jih pogosto tako brezbrižno obtožujemo vsega hudega.

Poglejmo si primer predsednika vlade, Mira Cerarja. Pravnik, profesor, pogost gost na televiziji. Spoštovana oseba torej. Odloči se za vstop v politiko. Z instant stranko in brez pravega programa mu uspe veliki met. Začne vladati. In s tem se začne njegov polom. Nič ni prav, kar naredi in reče. Mediji ga kritizirajo, na spletu ga po družabnih omrežjih obirajo, v vsaki gostilni se mu posmehujejo. Njemu, ki je vendarle imel čisto v redu kariero in so ga prej spoštovali. Naenkrat je cmerar, neodločnež. Ko se malo obrne in spremeni pristop, postane človek, ki bi želel postati cesar. Podpora pada, bliža se trenutek, ko ga bo politični prostor do konca prežvečil in izpljunil. Še enega.

Na tem mestu se moram vprašati. Zakaj bi kdo normalen sploh še silil v politiko? Zakaj bi silil na kakršnokoli vodilno iz izpostavljeno mesto v tej državi? Da bodo množice pljuvale po njem in ga bodo mediji obtoževali vsega mogočega?

Vesna Györkös Žnidar. Notranja ministrica. Prej je bila odvetnica. Tako piše o njej na spletni strani notranjega ministrstva:

Mag. Vesna Györkös Žnidar, rojena leta 1977, je leta 2001 diplomirala na Pravni fakulteti v Mariboru Univerze v Mariboru. Leta 2003 je opravila pravniški državni izpit. Leta 2005 je uspešno zaključila magistrski študij na The London School of Economics and Political Science v Veliki Britaniji, smer Pravo EU.

Verjetno ji ni šlo najslabše in bi lahko mirno še naprej ostala odvetnica. A se je odločila drugače. Težko je videti ljudem v glavo, zakaj se v življenju odločajo, kot se odločajo. Morebiti jo je gnala ambicioznost. Postati ministrica, imeti dober položaj. Je s tem kaj narobe? Jaz mislim, da ne. Z zdravo ambicioznostjo ni nič narobe. Mogoče je naredila premislek o razmerah o državi in prišla do zaključka, da je poklicana, da naredi kaj dobrega za skupnost. Saj veste, čakali smo na rešitelja, dokler nismo ugotovili, da smo to mi sami. Da moramo sami nekaj narediti, da se bodo stvari izboljšale.

Kakorkoli, postala je notranja ministrica. Zagotovo je potrebovala nekaj časa, da se je naučila tega dela, a tako je povsod. SDS je proti njej sprožila interpeleacijo, ker je policija na letališču Jožeta Pučnika pridržala kosovskega politika, Ramusha Haradinaja. A imela je podporo koalicije in ni bila v nevarnosti. Prišlo je do migrantsko begunske krize, ki je naplavila globok razkol med tistimi, ki zagovarjajo odprte meje in onimi, ki bi meje zapirali. Slovenska država se je na to krizo odzvala z zamudo, a na koncu je vse skupaj kar dobro izpeljala. Res je, spremenila se je v prevoznika beguncev in migrantov proti severu, a to je bila bolj kot naša, odločitev Nemčije.

Potem je prišel premislek, kaj storiti, če se enkrat meje na severu zaprejo, množice beguncev in migrantov pa še kar prihajajo. Začelo se je postavljati ograjo na meji s Hrvaško, ker se je sosednja država izkazala za nezanesljivo. Prišlo je do težke odločitve, da se ne dopusti, da bi Slovenija postala žep, krizno območje, kamor bi se stekali begunci in migranti, a jih potem ne bi na severu več pustili naprej.

Plod tega premisleka je tudi sprememba zakona o tujcih, ki omogoča zapiranje meja za tiste, ki bi nezakonito prestopili slovensko mejo. Takšne bi lahko, razen če bi imeli zdravstvene težave ali bili mladoletni, vrnili na območje sosednje države, članice EU, v kateri jim ne bi grozila nevarnost. Do uveljevitve tega zakona, bi prišlo po odločitvi večine vseh poslancev, ko bi postalo jasno, da sta ogrožena javni red in varnost v Sloveniji, ‘kar bi lahko otežilo delovanje osrednjih institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij’.

Te tematika je izredno težka. Ljudem je treba pomagati, a kaj se zgodi, ko se zaradi pritiska začne potapljati ladja slovenske države? Recimo, ko Avstrija zapre meje, v Sloveniji pa se nabere 50, 100000 ali še celo več beguncev in migrantov? Kaj storiti? Mislim si lahko, da Vesna Györkös Žnidar misli, da je njena dolžnost, v vlogi notranje ministrice, da se pripravi na takšen scenarij. Saj ne, da bi si kdo želel, da bi do česa takšnega prišlo, a eno migrantsko begunsko krizo smo že imeli in ni izključeno, da ne bo še druge.

Zdaj sledi obrat. Opozicija podpira notranjo ministrico, v medijih in v komentarjih na spletu, v nevladnih organizacijah, ki zagovarjajo odprte meje pa postane sovražnik. Skupaj s svojim šefom, predsednikom vlade, postane malodane simbol pohoda populizma in fašizma v Sloveniji. Problematizira se takšne malenkosti, kot da je pred kamerami žvečila žvečilni gumi.

Zakaj nihče ne problematizira tega, da prej spoštovani in cenjeni člani družbe, enkrat v politiki, doživljajo toliko kritik in napadov, da kmalu izginejo iz politike? Vse ob glasnem navdušenju množic, češ, rešili smo se še enega. Veliko je že bilo takšnih. Po drugi strani v politiki ostajajo tisti, ki imajo izredno trdo kožo in je jasno, da jim že dolgo ni več mar za nič.

Ne trdim, da se moramo odrekati kritiki. Opozarjati na napake. Sploh ne mediji. Ampak nekje morajo biti meje drobrega okusa. Naučiti se moramo sobivati z ljudmi, ki imajo drugačna mnenja od nas, ne pa da začnemo vsakemu, ki misli drugače, zapirati vrata. Jih obtoževati vsega najhujšega, kar nam pride na pamet. Da se novinarji obnašajo kot zamerljivi aktivisti.  To ni najbolj zdravo. Vprašati se moramo o nas samih, o tej veliki potrebi, da opravljamo in kritiziramo, se posmehujemo in žalimo vsakogar, ki nam ni po volji.  In da ga zavržemo, ko dobimo možnost, ter si najdemo novega rešitelja. In potem končamo z istim problemom, z istim nezadovoljstvom. In tako naprej, v neskončnost.

Advertisements