Predsednik RS, Borut Pahor, bi si tega vsekakor želel. Ne le, da bi imel priložnost gostiti tako pomemben dogodek, ki bi mu pomagal še okrepiti svojo priljubljenost, to bi Sloveniji prineslo dodatno prepoznavnost. Hkrati bi se Slovenija lahko predstavila kot neka nevtralna država, s solidnimi odnosi z obema velesilama.

Če bo do srečanja prišlo, ne moremo vedeti. Kot je povedal ruski predsednik, to ni odvisno samo od njega. Svoje bo moral povedati še Donald.

Kaže pa nam obisk predsednika Pahorja in njegove delegacije v Rusiji, kako deluje slovenska zunanja politika in kakšen karakter ima. Ni moglo ostati neopaženo, da je Pahor v Moskvo potoval preko Berlina in njegov naslednji obisk velja Kijevu. Očitno  deluje kot kurir. Težko verjetno, da bi šlo za samostojno slovensko potezo. To nam pove, da Slovenija vendarle je del večjih povezav in deluje v njihovem interesu, pri tem pa skuša najti nekaj prostora tudi za svoje interese.

Neopaženo ni ostalo niti pošiljanje slovenskih vojakov v Latvijo, kjer bi se naj skupaj z drugimi zavezniki zoperstavljali ruskim grožnjam. Ki jih sicer ni, a komu mar resnica. Slovenija je v tem primeru poslušna država, ki v imenu ‘odgovornosti’ pomaga krepiti pritisk na Rusko federacijo. Podobno kot v primeru sankcij.

Torej, slovenska zunanja politika skuša v odnosih z Rusijo zasledovati dva sicer nasprotujoča si cilja. Prvi je biti poslušen člen povezav, katerim pripada, četudi to pomeni zaostrovanje odnosov z Rusijo. Drugi pa je odnose z Rusijo ohranjati čim boljše in tako odpirati vrata gospodarskim povezavam.

To mlačno, morebiti celo dvolično politiko, najbolje kaže želja po srečanju Putina in Trumpa v Sloveniji. Namreč, ne le, da takšno srečanje Slovenijo postavlja na svetovni zemljevid, v ozadju bržkone gre za željo, da se obe velesili znova spoprijateljita, zaradi česar Slovenija ne bo več v precepu, kako se obnašati. Lahko bo imela oboje: se imela za zvesti člen povezav, katerim pripada in hkrati odpirala vrata gospodarskim in drugim povezavam z Rusijo.

Advertisements