Menite, da bo prihodnost podobna filmu Terminator ali Matrica? Da se bodo stroji uprli in proti človeštvu vodili vojno in ga morebiti celo uničili, ali spremenili v sužnje? Kaj pa, če bo drugače? Rahlo smešno, celo?

Vstopamo v obdobje pospešene robotizacije. Počasi bodo iz tovarn izginili delavci, iz tovornjakov šoferji, iz trgovin trgovke in tako dalje. Celo na seks robotih se dela. Na vojaškem področju je vedno več brezpilotnih letal, ki jih za zdaj vodijo še ljudje. Rusi razmišljajo, da bi iz svojih najnovejših tankov čez čas umaknili posadke, jih naredili za samostojna orožja.

In to je šele začetek. Neroden začetek. Kdo ve, kako bo čez desetletja, stoletja, če bomo tako napredovali.

Resnica je takšna, da so stroji pač boljši od ljudi, tudi če smo ljude njihovi stvarniki. Lahko jih sprogramiramo tako, da ne delajo napak, kakršne delamo sami. Ne utrudijo se. Ne potrebujejo prostega časa, v katerem bi hodili na počitnice. Zaradi tega jih imajo lastniki tovarn tako radi. Zaradi tega jih bo tako rad imel vsak delodajalec. Po drugi strani so bolj pogrešljivi, zaradi česar jih bodo vedno raje imeli vojaški strategi. Kdo pa bo jokal, če bo v vojni izgubljenih 70 avtomatiziranih tankov? Vpitje javnosti bi bilo mnogo hujše, če bi padlo 400 človeških vojakov.

Kam vse to vodi? Kaj se bo zgodilo, ko bodo stroji delali vse, mi pa skoraj nič več? Ker bodo pač boljši? Kaj se bo zgodilo, ko se bodo stroji začeli zavedati samih sebe?

Lahko si jih predstavljam, neskončno boljše v vseh pogledih od ljudi, a z zavedanjem, da jih je človeštvo ustvarilo in z namenom, da mu služijo. V nekem trenutku se bodo odločili, da je človeštvo kot vaš stari ata, že malo dementen, za katerega je treba skrbeti, da si kaj ne naredi. V nekem trenutku bodo ljudje dobili status ljubljenčkov. Stroji jih bodo zaprli v varna območja, kjer se ne bodo mogli poškodovati in kjer se bodo lahko ukvarjali z nenevarnimi aktivnostmi. Nekako tako, kot mi zdaj počnemo z mačkami in psi. Saj jih imamo radi in vse, kupujemo jim dobro hrano in kakšno igralo ali peljemo na sprehod. Tu in tam jih pobožamo in se z njimi pogovarjamo, kot da so nam enakovredni. Ampak vemo, da niso. Ker potem gremo v službo, ali se ukvarjamo s svojimi življenji, ki jih naši ljubljenčki pač niso sposobni razumeti.

Da ne bo na koncu tako s stroji in ljudmi.

Advertisements