UTD je univerzalni temeljni dohodek, ideja, da bi naj vsak državljan ne glede na svoj status, dobil določen znesek od države, s katerim bi lahko prosto razpolagal. To bi nadomestilo trenutni sistem socialne države, hkrati pa bi državljanom dalo možnost, da so pri iskanju zaposlitve bolj fleksibilni. Hkrati bi bila cena neuspeha manjša, zaradi česar bi lahko bili bolj inovativni.

Univerzalni temeljni dohodek ima svoje kritike in nekatere so tehtne. Moje vprašanje je drugačno. Kaj se zgodi, ko avtomatizacija pobere ogromno delovnih mest in množice ljudi postanejo nezaposljive? Kdo bo trošil proizvode, ki jih bo industrija vedno učinkoviteje in z manj zaposlenimi proizvajala? Kdo bo uporabljal storitve? Kdo bo imel denar, da bo poganjal gospodarstvo?

Živimo v časih velikih sprememb. Napovedujejo se samovozeča vozila, avtomatizirane trgovine, skladišča, za katera skrbijo roboti, celo restavracije brez človeških zaposlenih. Govorimo o ogromno izgubljenih delovnih mestih. Še več, stroji bodo stvari dolgoročno lahko delali bolje kot ljudje. Ljudje bodo postali zastareli. Kapital bo zato raje investiral v stroje, kot v ljudi, saj bo dobiček večji. Stroji ne bodo počivali, ne bodo zahtevali dopusta in bolniške, razen za kakšno popravilo. Ne bodo delali napak.

Vse to se ne bo zgodilo od danes na jutri. Tudi ta prehod ne bo popoln. Kakor še zdaj ob velikih trgovskih centrih obstajajo majhne trgovinice, tako bodo v prihodnosti hkrati obstajali še centri, v katerih skoraj ne bo zaposlenih ljudi. Nekateri v takšne centre ne bodo marali hoditi. Tudi vozniki verjetno ne bodo vsi izginili. Recimo na šolskih avtobusih se bo staršem mogoče zdelo modro, da je še ena odrasla oseba. Po drugi strani bo nastalo veliko novih delovnih mest. Nekdo bo moral popravljati vse te stroje, jih nadzorovati, izboljševati. Dokler še za to ne bodo ustvarili drugih strojev.

Problem je, da smo se navadili gospodarskega sistema, v katerem živimo in smo skorajda nesposobni videti alternativo. Težimo k vedno večji produktivnosti, k dobičkom, k gospodarski rasti, prostemu trgu, nizki brezposelnosti, a hkrati k vedno večji potrošnji. Če imamo tovarne, ki zmorejo vedno več, potrebujemo tudi potrošnike, ki trošijo vedno več. Toda kako daleč lahko to gre?

Kar nekaj časa smo zdaj živeli v časih visoke gospodarske rasti. Zgodovinsko rasti tam okoli 4-5% nismo imeli. Lahko, da je ta čas minil. In kako enkrat tudi ne bi? V neskončnost ne moremo rasti. Enkrat se mora ustaviti količina proizvodov, ki jih hočemo imeti, ki jih zamenjujemo ob vsaki modni spremembi ali minimalnem tehnološkem napredku. Bomo nekoč vsak dan kupovali nov telefon? Ali bomo samo aplikacije menjevali vsakih deset minut? Preprosto nekje obstaja meja.

In če je tako, potem je jasno, da gospodarstvo ne more rasti v neskončnost. Vsaj ne glede proizvoda na prebivalca, če se že lahko kdaj širimo v vesolje, kar se za zdaj še zdi bolj kot ne oddaljeno. Po drugi strani je pritisk v tem tekmovalnem sistemu vedno večji, da se z manj sredstvi proizvaja več. Delovna sila je strošek, ki jo lahko nadomestijo stroji. Vidite torej, da nekje mora priti do krize. Vedno večji pritisk, da tisti, ki so zaposleni, delajo vedno več in so bolj produktivni, vedno večji pritisk, da stroji zamenjujejo ljudi in po drugi strani pritisk, da se potrošnja večja. In ko se nam zgodi, da delovna mesta izginjajo hitreje, kot lahko ustvarjamo nova, dobimo problem.

UTD je lahko mogoče odgovor na ta problem. Ne danes, ne jutri, ampak enkrat v prihodnosti, ko bo pritisk postal nevdzržen in se bo spremenil v politično nestabilnost. No, saj delno se je že zdaj, ko vidimo porast vedno bolj skrajnih alternativ. Ampak, ko bomo imeli cele množice ljudi, ki jih ne bomo več imeli kam zaposliti, ker ne bo več trgovcev in šoferjev in delavcev v tekstilni inustriji in bodo celo številna enostavna pisarniška dela izginila, bodo ti ljudje pahnjeni v revščino in bodo nezadovoljni. Na tem nezadovoljstvu se bodo hranili skrajneži.

Znašli se bomo v rahlo komični situaciji, da bomo imeli na voljo vse, a bodo ljudje kljub temu živeli v pomanjkanju. Ker sistem ne bo znal najti rešitve. Ker se bo zahtevalo, da so ljudje tekmovalni in sposobni in delajo vedno več in imajo vedno več znanj, poražence pa se bo sramotilo.

O tem je treba misliti že danes, ne ko bo že prepozno. Uspešne bodo tiste družbe, ki bodo znale lepo speljati prehod v nek nov sistem.

Advertisements