Nesoglasja med Turčijo in evropskimi državami so vedno večja. Zaostrila so se, ko so v nekaterih evropskih državah prepovedali predreferendumske shode turške manjšine. V Turčiji bo namreč referendum, na katerem bodo odločali o ustavnih spremembah, ki bi okrepile funkcijo predsednika, s čimer bi bilo še več moči skoncentrirane v rokah Recepa Tayyjipa Erdogana. Še huje, na Nizozemskem so oblasti pred svojimi volitvami preprečile prihod turškega zunanjega ministra, kmalu za tem pa še ministrice za družino. Oba sta želela nagovoriti turško manjšino.

Vse to je sprožilo številne napade s strani turških politikov proti evropskim državam. Nemce in Nizozemce so označili za fašiste. Začeli so govoriti o tem, da bodo odprli vrata beguncem in s tem zadali glavobol evropskim voditeljem. Vmes se je našlo opozorilo pred versko vojno v Evropi. Predsednik Erdogan je dejal, naj imajo Turki v Evropo po pet otrok, da bo s tem prihodnost njihova.

O tem, kaj je lahko v ozadju teh zaostritev, sem že pisal za Drugi svet.

Moja razlaga zaostrovanja odnosov med Turčijo in nekaterimi evropskimi državami je sledeča: Turki so že dolgo tega spoznali, da jih nikoli ne bodo sprejeli v EU. Erdogan je počasi krepil konservativne sile in Turčijo želel narediti za neodvisno silo, ampak še vedno je bil naklonjen povezavam z zahodom. Potem je prišel poskus vojaškega udara. Očitno je, da so v številnih zahodnih prestolnicah želeli, da vojska zmaga, saj so se bali krepitve islamizma in tega, da bi se Erdogan spremenil v diktatorja. Po drugi strani je Putin Erdoganu podal roko. Sledil je velik obrat in Turčija se je začela zavestno obračati proč od zahoda. Kar se zdaj godi je, da Erdogan ruši mostove z evropskimi državami, verjetno zato, da bo Turčijo naredil resnično neodvisno ali povezano z Rusijo, kolikor se bo to ob nesoglasjih o usodi Sirije in Kurdov dalo.

Dodal bi še nekaj drugega. Komu se lahko zdi, da so izjave turških politikov povsem nore. Tako nore, da temu še sami ne verjamejo. Toda, kaj če je drugače? Kaj če turški politiki na svet gledajo iz nekega drugega zornega kota in se jim resnično zdi, da so soočeni s sovražnim zahodom, s sovražnimi evropskimi državami, ki delajo na tem, da spodnesejo vladajočjo turško stranko in predsednika Erdogana? Očitno je, da verjamejo, da so na poskus vojaškega udara marsikje gledali pozitivno. Torej, da so marsikje bili pripravljeni podpreti vojaško hunto proti demokratični volji turškega ljudstva.Drugače ne bi bilo takšnega radikalnega preloma in iskanja kompromisa z Rusi. Po drugi strani, če se postavimo v čevlje turških politikov, lahko malo drugače gledamo na vse vojne, ki jih ZDA in zavezniki vodijo proti večinsko muslimanskim državam. Lahko se nam začne dozdevati, da resnično divja verska vojna. Tudi, če so napadi včasih v turško korist, kakor v primeru Sirije. Kjer odprtega posredovanja ni bilo, a so bile odprte vse pipice, da so se oboroževali raznorazni skrajneži in rušili Asadovo oblast in so se čez turško mejo sipali pripadniki Islamske države.

Spomnimo se tudi Bosne in Hercegovine. Ko kakšnega turškega politika preplavijo čustva zaradi sporov z evropskimi državami, se spomni usode prebivalcev Srebrenice in tega, da nizozemski vojaki tam niso storili ničesar, da bi jih zaščitili.  V Evropi smo tudi soočeni z veliko strahu pred muslimani, zaradi zadnjega begunsko migrantskega valovanja in neuspešne integracije v nekaterih evropskih državah. Vzpon radikalnih nacionalističnih političnih sil je očiten in ga vidijo tudi v Turčiji. Zaradi tega niti ni tako težko razumeti, če se kakšnemu turškemu politiku res zdi, da se v Evropi dviguje nacizem.

Potem imamo seveda še problem Kurdov. Medtem ko na Kurde marsikje po Evropi gledajo s simpatijo, so v Turčiji vir strahu pred izgubo velikega dela ozemlja. Označujejo jih za teoriste in proti njim vodijo vojno.Marsikaj, kar Turki počnejo v Siriji, se da pojasniti skozi njihov spopad s Kurdi.

Kaj to pomeni? Turkom se lahko kaj hitro zazdi, da so njihovi nasprotniki v Evropi antidemokratični, nacionalistični in podporniki teroristov. Na drugi strani je seveda tudi ogromno kritik čez turško oblast, ki s trdo roko preganja svoje nasprotnike in z njimi polni zapore. Razkol med Turčijo in evropskimi državami je resnično zelo globok.

Advertisements