Slovenija bo dobila štiri nove ustavne sodnike. Njihova izbira bo posledica  političnega kompromisa, kar je za nekatere izraz postavljanja strokovnosti na drugo mesto. Toda, mar bi sploh lahko bilo drugače?

Kdo pa sploh je strokovnjak? Kdo neko osebo razglasi za strokovnjaka? Kakšni so kriteriji? Resnica je takšna, da je to odvisno od zornega kota. Socialist bo za eno osebo trdil, da gre za primer izobraženega, izkušenega človeka z dolgo kariero, ki je primerna za določeno funkcijo. Nacionalist bo taisto osebo razglasil za malodane neprištevno in bo v ospredje porinil drugo osebo, za katero bo trdil, da je strokovnjak, kakršnemu ni para. S tem si bo potem prislužil zgražanje liberalca, ki bo na vse glas vpil, da ni več pravice na svetu in da bedaki zavzemajo mesta, ki bi morala biti podeljena liberalcem, ehm, strokovnjakom.

Tukaj ne govorimo o tem, da bi  ustavni sodnik lahko postal recimo Janez in Dobrepolja, katerega glavna kvalifikacija bi bila, da je bil dvakrat kot priča na sodišču in da je hkrati član neke politične stranke. Niti približno. Govorimo o ljudeh, ki imajo neko izobrazbo, izkušnje in so potem uvrščeni, v ožji nabor kandidatov.

Tudi ustavni sodniki, kakor vsi ljudje, imajo določene vrednote, če se že bolj  odprto ne spogledujejo s kakšno politično stranko. Na podlagi teh vrednot jih potem pripadniki različnih političnih sil ocenjujejo in jim dajejo podporo. Konservativec bo podpiral kandidata, za katerega bo menil, da bo bolj naklonjen konservativnim vrednotam, liberalec liberalnim in tako dalje.

Sistem, v katerem predsednik republike, po posvetovanjih, predlaga kandidate, o katerih se je sporazumela večina poslancev, je ustrezen. Namreč, politične stranke, ki jih je podprla večina prebivalstva , so najbolj primerne, da na Ustavnem sodišču vzpostavijo razmerja moči, podobna tistim med državljani. S tem ima Ustavno sodišče največ možosti, da dobi najširšo podporo med državljani. Seveda bodo kritiki, a v primeru, da bi bili vsi ustavni sodniki določeni po ‘strokovnosti’, se pravi, da bi ena politična sila nastavila svoje ljudi, bi vsi podporniki drugih političnih sil takšnim sodnikom ostro nasprotovali, za strokovnjake pa jih tako ali tako  ne bi smatrali. Prej za podtaknjence režima. Bilo bi torej še hujše.

Noben sistem ni popoln. Toda takšen, kot ga imamo, se zdi še najbolj ustrezen.

 

Advertisements