ZDA so z 59 raketami tipa Tomahawk napadle sirsko letališče, pri čemer je bilo ubitih nekaj ljudi in uničena tehnika sirskega letalstva. Napad je prišel kot ‘odgovor’ na napad s kemičnim orožjem na upornike v pokrajini Idlib, za katerega so zahodni mediji in politika skoraj soglasno obtožili sirsko vlado, čeprav dokazov za kaj takšnega ni.  Napad s kemičnim orožjem bi bil povsem nelogičen, bolj verjetna pa je razlaga ruskega obrambnega ministrstva, da so sirska letala zadela uporniško proizvodnjo kemičnega orožja. Mimogrede, poročil, da uporniki v Siriji uporabljajo kemično orožje, je kar nekaj, a temu malokdo posveča veliko pozornosti.

Sam napad je sicer uničil letališče (so že tudi poročila, da vsa letala niso bila uničena), so pa bile sirske oborožene sile očitno opozorjene in so ga že prej evakuirale, tako da ni veliko žrtev. Tudi ta napad ne bo veliko vplival na razmerje sil v Siriji, saj bodo Rusi lahko nadomestili izpad sirskih bojnih letal in bodo še naprej aktivno delovali po uporniških ciljih. Tem so dnevi šteti.  Prav tako bodo sirske oborožene sile in njihovi zavezniki na tleh nadaljevali z operacijami. Mnogo bolj uničujoč in nevaren za sirske oborožene sile je bil ameriški napad na njihove položaje pri Deir Ezorju, saj je omogočil pripadnikom Islamske države, da so lažje izvedli svojo ofenzivo. Lahko rečemo, da Američani  večkrat delujejo kot letalstvo teroristov.

Američani so torej izvedli napad na podlagi nepreverjenih poročil, morebiti celo laži. Pritiski na predsednika Trumpa so bili zagotovo siloviti, da se je odločil, kot se je odločil. V resnici je bilo le vprašanje časa, kdaj ga bo ameriška globoka država, povezana z medijsko mašinerijo in podporniki Hillary Clinton, prisilila, da se začne obnašati v njenem interesu. Ko je presenetljivo zmagal na volitvah, celo z namigovanjem na boljše odnose z Rusijo in manj intervencionistično zunanjo politiko, je pokvaril načrte, ki so brez dvoma obstajali, da se zaostri vojno v Siriji in odnose z Rusijo.  Nenehno spodkopavanje je obrodilo sadove, zdaj je Trump vedno bolj le še en v vrsti izvrševalcev dolgoletne ameirške zunanje politike, nič drugačen, kot je bil Obama pred njim. Morebiti bo skušal še voditi bolj zmerno zunanjo politiko, kar bi dokazovala sama oblika napada v Siriji, ki ni bila nič drugega, kot večji ognjemet z manjšimi posledicami, ampak na to ne bi več stavil.

Kaj se bo zgodilo zdaj? Če bi v Kremlju sedel drug vladar, ne Vladimir Putin, bi lahko hitro prišlo do povračilnih udarov. Ampak ker je v Kremlju Putin, lahko pričakujemo rahlo zaostritev odnosov, morebiti besedno vojno, sicer pa nadaljevanje dosedanje politike. Primer turške sestrelitve ruskega jurišnika, nam priča o tem, kako daleč so Rusi pripravljeni iti pri zasledovanju te strategije.  Zavezništo bo v Siriji še naprej mlelo upornike, počasi a učinkovito, dokler jih ne bo dokončno zlomilo. Noben odgovor Američanom ni potreben. In če bodo tako delovali Rusi, se bodo Sirci morali ukloniti, kakor so se morali že do zdaj. Kljub izraelskim napadom, recimo, ni bilo nobenega povračilnega sirskega napada na sam Izrael.

Po drugi strani se bodo nadaljevali pritiski, da ZDA bolj aktivno posežejo v sirsko državljanjsko vojno in z oblasti vržejo Asada. Pričakujemo lahko še dodatne propagandne akcije, da bi ZDA lahko upravičile dodatne napade, morebiti celo napotitev kopenskih sil. Če bo do tega prišlo, se niti sam Putin ne bo mogel več v neskončno izmikati in bo moral slej ko prej potegniti rdečo črto, preko katere Američanov ne bo spustil, tudi za ceno vojne.

Advertisements