Francoske predsedniške volitve so se razpletle z dokaj prepričljivo zmago Emmanuela Macrona nad Marine le Pen. Slednja je dobila celo manj, kot so ji nakazovale ankete, 33%. Dejansko je bilo zelo malo možnosti, da zmaga, saj so ji strop napovedovali nekje pri 40%, večina francoske politike in medijev pa se je združila za Macronom. Mediji v modernem svetu seveda niso več tako pomembni, kot so bili, je pa pomembno, če se večina političnega prostora zaroti proti enemu kandidatu.

V tem je tudi, menim, razlika z ZDA. Proti Trumpu so se takisto zarotili vsi, a na koncu so republikanci le glasovali zanj, ne za Hillary Clinton. V Franciji se to ni zgodilo, saj je večina tistih, ki so v prvem krogu glasovali za druge kandidate, podprla Macrona.

Kje je zdaj Francija? Dejansko Marine le Pen ni poražena, saj je morala vedeti, da bi ji le čudež lahko prinesel zmago. Uspelo ji je doseči spodoben rezultat in bo ostala na politični sceni, medtem ko bo v državi vse ostalo po starem. Z Macronom nikar pričakovati sprememb. Zdi se, da bo to le Hollande po Hollandu, bankirski, globalistični, varčevalni program, ki bo stvari puščal takšne, kot so. Ker, ne glede na to, da se Macron imenuje za neodvisnega, vsekakor pripada točno določenemu delu francoske elite in tej niti ne gre tako slabo, da bi potrebovala radikalne spremembe.

Dobro je, da bo Francija ostala v EU, drugače pa lahko pričakujemo majhno gospodarsko rast, medtem ko bo srednji sloj, predvsem pa delavstvo, izgubljal tla pod nogami. Terorizem bo ostal francoska stalnica, napetosti z imigranti pa bo vedno več. Francija bo počasi izgubljala svoj status srednje sile.

In tukaj tiči nevarnost in hkrati priložnost za Marine le Pen, ali še koga drugega. Elite vseh vrst so si z Macronovo zmago oddahnile. Naučile se niso ničesar. Vidi se dobro, kako razmišljajo in kako razmišljajo njihovi podaljški v medijih. Ljudje da so neumni, da se jih da naplahtati z ‘novimi’ obrazi, ki vse pustijo po starem, menijo, da se jih da tudi prestrašiti z označevanjem nasprotnikov s ‘fašisti’, če bo pa nevarnost prišla z drugega pola, pa verjetno s ‘komunisti’ in podobami goreče Venezuele. Ali, še bolj hinavsko, z uničenjem Grčije. Nekaj energije bodo vložili v preganjanje  medijskih alternativ in v cenzuro. Na kratko, ob naslednjih volitvah ne bo nič drugače in ljudje bodo spet iskali rešitelja. Vprašanje, če bodo potem pripravljeni glasovati za nekoga, ki je ves čas bil del vodilnih slojev in če se jim ne bo na koncu zdelo, da je nekdo, kot Marine le Pen, vendarle manjše zlo.

Za progresivne, socialistične sile, zmaga Macrona ni najslabši  rezultat, ni pa tudi nič kaj dobrega. V Franciji imajo zdaj čas, da dodelajo svojo platformo in skušajo pridobiti izgubljene pozicije. Zavedati se moramo, da se Marine le Pen krepi tudi z nekdanjo socialistično bazo, delavskim slojem. Brez teh bo že težko zmagovati. Bo pa potrebno, da bi se to zgodilo, odstopiti, ali omiliti nekaj stališč, kar utegne biti zelo boleče, če ne skoraj nemogoče. Govorim o odnosu do priseljevanja in o naslonjenosti na manjšine vseh vrst, kar pogosto vodi v odbijanje večinskega, avtohtonega prebivalstva. Vse preveč so socialistične stranke le še stranke visoko izobraženih elit in manjšin vseh vrst in kot takšne nesposobne nagovarjati navadnega človeka.

Advertisements