Za tiste, ki ne vedo, Avstrija ta čas na političnem področju doživlja turbulence. Nikogar nočem dolgočasiti z delovanjem avstrijske konservativne stranke, OVP, toda možnost, da bodo v Avstriji zaradi razprtij v tej stranki kmalu predčasne volitve, obstajajo. To dogajanje je privedlo do pogovora z nekim mojim avstrijskim znancem o moderni politiki in nenehni kregariji, ki smo ji priča. In tudi o odsotnosti resnično velikih politikov z avtoriteto, kakršni so nekoč obstajali. Zanimiv pogovor o razočaranosti nad nesposobnostjo sodelovanja in veliki pokvarjenosti politike.

Toda, mar so res kdaj obstajali veliki, zaupanja vredni politiki velikega kalibra in je zdaj slabše?

Poglejmo si le Slovenijo. Katerikoli politik pride, ga raztrgamo. Zdaj je še strokovnjak, ki uživa zaupanje mnogih, celo rešitelj, naslednji trenutek je že bedak, ki pojma nima in bi ga bilo treba odstraniti. En trenutek je neodločnež, drug trenutek že diktator in tako dalje, če smo recimo pri trenutnem predsedniku vlade. Kriv je za vse slabo v državi, a nikar mu pripisovati kaj dobrega. Če je kdo brezposeln, je kriv on, če gospodarstvo raste, so pa za to zaslužne neznane evropske sile.

V slovenski preteklosti imamo politika, ki je med večjim delom prebivalstva dobil status pravega, sposobnega voditelja. To je Janez Drnovšek. Med nekaterimi ima skoraj kultni status. Če bi le imeli enega takšnega, bi bilo vse bolje. Pa je temu res tako?

Kolikor se spominjam, za časa Janeza Drnovška Slovenija, razen nadaljevanja uspešnega prehoda iz skupne jugoslovanske države v neodvisnost in s tem v navezanost na nove trge, ni imela kakšnih posebnih uspehov. Brezposelnost je bila vedno dokaj visoka (višja kot zdaj), gospodarstvo je raslo z zmernimi stopnjami. Politično se lahko spomnimo, kako so se ljudje lepili na LDS, ker so se jim tako pač odpirala vrata. Ne mi govorit, da tedaj niso kadrovali po politični liniji, ker so. Bil je to čas, ko marsikaj ni delovalo. Verjamem pa, da so tisti pri koritu uživali in da tega ne bodo nikoli pozabili.

Poglejmo si še tisti trenutek, ko je Drnovšek kot predsednik države moraliziral ljudem, ki so se po letih šikaniranja uprli neki romski družini, če so ljudje ali kaj so. Prej, ko so se problemi nabirali, ga ni bilo od nikoder, potem pa se je pojavil kot slovenski Dalajlama ali nekaj takšnega, da bi jih opominjal o njihovi človeški dolžnosti. No, v strahu pred smrtjo je na koncu spoznal celo religijo, po njegovem okusu pač. Spomnimo se na to vsakokrat, ko govorimo o finančni ministrici in njeni pripadnosti neki skupnosti, o predsedniku vlade in obiskih cerkve ali o o predsedniku države in angelih.

Kaj pa, če so politiki zdaj čisto enaki, kot so bili pred leti? Kaj če so iste vrste, kot je bil Drnovšek? Kaj, če je problem v nas, v  tem kako vidimo svet?

Dogaja se nekaj pomembnega, kar ima lahko nevarne posledice. Ljudje so ali vedno bolj izobraženi, ali imajo dostop do vedno več različnih mnenj. Prevladujoči mediji nimajo več moči, da bi krojili javno mnenje, saj jih pri tem ovirajo množice na spletu. Zaupanje v avtoritete vseh vrst, celo v zdravnike, kaj šele v vladajoči razred, je vedno nižje. V takšnih razmerah je skoraj nemogoče, da vi postanete predsednik vlade in da se vam ne zgodi silovit padec podpore, takoj ko sprejmete kakšno odločitev. Ker, vsak ima svoje mnenje in ljudje so zdaj tako nastrojeni, da ne tolerirajo več, da kdo misli drugače. Ko naredite nekaj, kar jim ni všeč, vas zasovražijo. Ne mi govorit, da v Sloveniji ni tako. To vidim na vsaki ravni. Ne le o politiki, o marsičem se ni dobro odkrito pogovarjati. Ljudje niso sposobni prenašati različnosti.

Vladanje postaja vedno večji problem. Nasprotovanje je vedno hujše. Poglejmo si le, kako je z investicijo Magne v Hočah. Čeprav gre za številna delovna mesta, je blokad veliko in takšen projekt je težko izpeljati do konca. Tako je s skoraj vsem. Z drugim tirom do Kopra recimo, prav tako. Nekateri hočejo gradnjo ustaviti z referendumom in verjamem, da imajo zelo dobre argumente za svoje početje, ampak verjamem tudi, da družba, kjer je toliko blokad, nima ravno bleščeče prihodnosti. Na koncu imamo še vetrne elektrarne, za katere se zdi, da bi jih moralo biti enostavno postaviti in s katerimi se vsi načeloma strinjajo, dokler se ne in ne končaš v državi, kjer jih je nemogoče postavljati.

Temu lahko rečemo moč demokracije, kjer lahko ljudje blokirajo ne le svoje izvoljene predstavnike, ampak celo zasebne investitorje in na nek način je dobro tako. Toda po drugi strani je nevarno, ker lahko na tak način demokracija naredi samomor. Prej ali slej bodo namreč taisti ljudje, ki bodo prej z nenehnim prerekanjem ustavili večino razvoja, zahtevali, da nekdo s trdo roko uresnični njihove sebične zahteve in bodo takšnega človeka, populista, ki se bo razglašal za borca za pravice ljudi, tudi dobili. Seveda bo potem postal diktator, jim odvzel njihovo moč, zlepa ali zgrda in vladal kakor ga bo volja. Demokracijo bo nadomestila tiranija.

 

Advertisements