Na svojem kongresu je SDS za predsednika ponovno izvolila Janeza Janšo. Bil je edini kandidat.

Vse bo torej ostalo po starem z največjo opozicijsko stranko, ki ji zadnje čase ne kaže najbolje. Že res, da je po podpori na prvem mestu, toda ta podpora ni dovolj visoka, da bi lahko pričakovali absolutno večino, potencialni zavezniki pa ostajajo šibki. Hkrati se ne dogaja nič takšnega, kar bi jih lahko navdajalo z optimizmom.

Namreč, razmere v državi se vztrajno popravljajo, o čemer pričajo rast gospodarstva, nižanje brezposelnosti, nižanje proračunskega primanjkljaja. Nič ne kaže, da bo Slovenija kmalu propadla. Vsaj do naslednjih rednih volitev ne. Tudi novega migrantsko begunskega valu ni, kar bi SDS še kako koristilo, saj bi se lahko postavila v vlogo radikalne opozicije in žela podporo ljudstva, ki večinoma nasprotuje prihodu večjega števila migrantov in beguncev. Janez Janša ostaja med bolj osovraženimi Slovenci, zaradi česar je veliko volivcev pripravljenih svoj glas na volitvah podariti prvi njegovi alternativi.

SDS že nekaj časa sprejema nekatere uvožene elemente in se še bolj radikalizira, s čimer upa, da bo dobila več podpore. Po zahodnem svetu lahko vidimo krepitev populističnih nacionalističnih sil, ki grmijo proti elitam in opozarjajo pred posledicami migracij. Nič čudnega ni, da je ravno madžarski predsednik vlade, Viktor Orban, prisostvoval kongresu SDS. Marsikje namreč prav on velja za junaka in tip politika, po katerem bi se morali zgledovati. Priznati mu je treba, da je na Madžarskem trdno v sedlu.

To pomeni, da bodo v SDS-u le še bolj poudarjali boj proti elitam, kar v slovenskem primeru pomeni Forum 21, Milana Kučana, prevladujoče medije in podobno in hkrati strašili pred apokalipso, ki jo prinašajo migranti in begunci.  Toda, bo mar to dovolj?

 

 

Advertisements