Zdi se že tako dolgo tega, ko se je v Tuniziji začela revolucija. Rekli so ji kar arabska pomlad in se je hitro začela širiti po drugih državah, od Egipta do Bahrajna, od Jemna do Sirije. V ozadju je bilo vretje nezadovoljnih množic, ki so zahtevale spremembe, več svobode in demokracije, borile pa so se proti avtoritarnim, po večini sekularnim diktaturam.

Zdaj se arabska pomlad zdi pozabljena, le kratkotrajna epizoda, ki je naplavila več slabega, kot dobrega. Kar se je namreč zgodilo je, da je liberalno mladino kmalu zasenčila bolj temačna sila, skrajni islamisti. V Egiptu so to bili pripadniki Muslimanske bratovščine, v Siriji razne verzije Al Kaide in Islamska država. Libija je še danes v razsulu, Jemen v državljanski vojni, s posredovanjem Saudske Arabije. Le Tunizija se zdi zgodba o uspehu.

V Egiptu je na oblasti spet general, Al Sisi, ki se zdi le klon Mubaraka. Vse je sila podobno, kot je bilo prej. S prebivalci bogata država, ki ostaja revna in nepomembna, ki jo koliko toliko pomembno delata le njena lega in oborožene sile. Spomnim se, da sem v tistih časih veliko pisal o Egiptu. Dogajanje me je navdajalo z upanjem. Še zdaj trdim, da so ravno diktature krive za porazno stanje v regiji, saj tlačijo vsako opozicijo, ne le islamske skrajneže. V prvi vrsti je vedno varnost elit, preveč se vlaga v oborožene sile, medtem pa države ostajajo nerazvite in šibke.

V času revolucij so njihovi nasprotniki trdili, da je šlo za posledico zarote iz tujine, iz ZDA in Izraela, da bi tako uničili vse te države. Toda v resnici je prej šlo za notranje vretje, ki so ga ponekod zunanje sile res izkoristile. V Egiptu seveda ne ZDA, ne Izrael, nista imela interesa, da Mubaraka nadomesti Muslimanska bratovščina. Z Egiptom, ki so mu ZDA namenjale ogromno vojaške pomoči, niso imeli nobenega problema. Zato je tudi zdaj tam vse po starem. Nihče ni v državo pošiljal orožja upornikom in skušal zanetiti državljanjsko vojno,. Kar bi bilo dokaj enostavno narediti. So pa hitro zahodne sile in nekaj arabskih tudi, izkoristili nezadovoljstvo v Libiji in pomagali upornikom tam, da so to nekoč bogato državo spremenili v razsulo. Enak scenarij so potem uporabili v Siriji.

Zdaj, toliko let kasneje, se zdi, da so sekularne diktature resnično boljša izbira. Alternativa se zdijo skrajneži, liberalne sile prešibke, da bi lahko prevzele oblast in potem dalj časa vladale. To najbolje vidimo v Siriji. Če lahko izbiramo samo med Asadom in Islamsko državo ali kakšno verzijo Al Kaide, potem je izbira jasna. Asad mora ostati na oblasti. Vladavina skrajnežev bi bila preveč grozljiva.

Toda, v resnici je to vse skupaj slabo. Gre za izbiranje manjšega zla. Sekularne diktature bodo lahko v prihodnje, ker bodo za edino alternativo predstavljale podivjane skrajneže, le še bolj utrjevale svojo oblast. Ni težko napovedati, da bodo zaradi tega takšne države pač ostale revne in nepomembne, kajti pomanjkanje svobode pogosto hodi z roko v roki s korupcijo in neinovativnostjo.  To je sitcer podobno tudi v verskih diktaturah in monarhijah v regiji.

Kaj storiti? Bojim se, da ni mogoče veliko. Zahodnim silam je stanje v regiji povšeči, saj si ne želijo recimo močnega Egipta, raje imajo revnega in nerazvitega.  Ne želijo si močne Sadske Arabije, ampak zaostalo in pripravljeno kupovati ameriško orožje, ki ga potem ne zna uporabljati. Edini, ki lahko kaj storijo, so samo prebivalci teh držav, s tem da zahtevajo vedno več pravic, svobode, odprtosti. Toda tudi to bo zelo težko.

Med zaostalimi,nazadnjaškimi monarhijami, popolnim razsulom in sekularnimi diktaturami, se zdi zadnja še najbolj sprejemljiva. Za ljudi, ki verjamemo v svobodo in demokracijo, je to seveda grenko spoznanje,

Advertisements