Zdi se, da EU izgublja sogovornika za sogovornikom. Najprej je prišel prelom z Rusijo zaradi Ukrajine. Sankcije. Rožljanje z orožjem. Poglabljanje prepadov. Vse v svojo škodo. Rusija se je po krizi pobrala in gospodarsko spet raste. Vojaško se modernizira, medtem ko so Evropejci nesposobni, da bi poskrbeli za lastno obrambo. Veliko vprašanje, koliko so ta trenutek vojaške sile članic EU sploh uporabne.

Rekli bi lahko, da je EU dobila večino Ukrajine. Toda, to bi bila laž. Ukrajino so prepustili sami sebi, da se pogreza v korupcijo, pustili so, da se ji je gospodarstvo sesulo in mora zdaj rasti iz svoje revščine. Vprašanje, če ta država ne bo doživela nove revolucije. Na kratko. EU iz tega spora ni pridobila nič.

Potem je prišel na vrsto prelom s Turčijo. Erdogan res vedno več moči koncentrira v svojih rokah, sploh po neuspelem poskusu vojaškega udara, za katerega so nekateri v Evropi prav navijali in se obnaša kot avtokrat. Toda včasih je modro izbirati svoje nasprotnike. Turčija se ta trenutek zdi izgubljena, v najhujšemn primeru pripravljena destabilizirati razmere v nekaterih članicah EU. Tistih, preko katere bi se lahko vsule nove množice beguncev in tiste, v katerih živijo velike turške skupnosti. Skupnosti, ki Erdogana včasih prav goreče podpirajo.

Zdaj je prišel prelom z ZDA. Da, Trumpa napadajo vsak dan, mediji ga blatijo in ga želijo spodnesti z oblasti. Da, Trump ima veliko sovražnikov med političnimi, gospodarskimi, varnostnimi elitami ZDA. Proti njemu protestirajo. Podpira ga le okoli 40% Američanov. Toda, še vedno je predsednik ZDA, v rokah ima ogromno moč. Države EU, skoraj vse po vrsti naslonjene na ameriški obrambni ščit, si zaradi pariškega sporazuma, ki ga je Trump zavrnil, v njem nespametno iščejo še enega nasprotnika.

Medtem se Velika Britanija vedno bolj oddaljuje od EU. Naivneži verjamejo, da je to mogoče preprečiti. Zaslepljeni z lastno propagando upajo, da se bo Velika Brtanija sesula in se bodo Britanci priplazili nazaj v Unijo in prosili za milost. To se ne bo zgodilo.

Preostanek EU se zdi šibek. Nemčija je že gospodarski motor, toda to je tudi vse. Francija je vedno šibkejška srednja sila. Še malo in po moči jo bo prehitela Indija. Italije skorajda ni vredno omenjati. Vse države skupaj bi lahko nekaj pomenile, toda vidimo lahko, da se borijo bolj vsaka za svoje interese. Grčijo so pustili propasti in so dokazali, da znajo biti solidarni le do bank, ne do ljudi. Begunsko migrantska kriza je pokazala, da se nekaj vzhodnih članic EU poživžga na skupno politiko. Beguncem in migrantom so rekli ne in nihče jim nič ne more.

Zdaj bi Evropejci, pod vodstvom Nemčije bržkone, želeli voditi bolj neodvisno politiko. Da, okoljevarstveno politiko jim bodo že pustili voditi. To pa je tudi vse. zavedati se je pač treba razmerij moči. No, nekateri bi se celo naslonili na Kitajsko. Da, na državo, v kateri vlada diktatura in kjer kakšno mesto zaradi onesnaženja občasno preplavi smog. To bodo pravi voditelji v bleščečo, zeleno prihodnost.

Pri evropskih voditeljih in tudi v medijih in intelektualnih elitah, opažam pomanjkanja stika z realnostjo. Nezavedanje o svoji šibkosti. To je nevarno. Ustvarjati si nasprotnike, celo sovražnike, ko se nisi pripravljen ustrezno okrepiti, da bi se s temi lahko spopadel, ne neodgovorno. Okrepiti pa bi se bilo nujno ne le na vojaškem področju, ampak tudi na področju varnostno obveščevalnih služb, bolj centraliziranega odločanja, da se vsaka država članica EU ne bi obnašala po svoje in tudi gospodarsko. V tem trenutku je ranljivost namreč očitna.

In dokler bo tako, bi bilo modro biti bolj tiho. Posledice utegnejo biti neugodne.

Advertisements