Včeraj sta o prihodnosti levice pred združitvijo ZL v novo stranko, v ljubljanskem Pritličju razpravljala Rok Kogej in Grega Repovž. Med vprašanji, komentarji, je bilo zanimivo o odgovornosti poslancev svojim volivcem. Upam da tega komentarja ne bom povsem zmaličil, ampak gre nekako takole. Problem v naši ureditvi je, da se lahko poslanci, enkrat ko so izvoljeni, odtujijo svojim volivcem, bodisi da izstopijo iz poslanske skupine, ali glasujejo v nasprotju z željami tistih, ki so jih poslali v DZ. Na nek način postanejo bolj povezani s poslanci drugih skupin in se odtujijo od volivcev. Tako lahko vi na neki osnovni ravni naredite vse prav, izdelate organizacijo, program, potem pa ko vam enkrat uspe spraviti ljudi v Državni Zbor, se vam le ti lahko odtujijo.

Menim, da je to izvrstna analiza stanja. Problem je le, kako to popraviti. Na to namreč nimam odgovora. Namreč, menim da je vseeno bolj modro imeti neodvisne poslance, kot pa čvrsto vezane na stranko, da jih lahko ta, kadar se ji zljubi, odpokliče.

To nasprotje med poslansko skupino in preostankom stranke se mi sicer zdi skorajda obsojeno na občasna trenja. Navsezadnje do trenj prihaja že med posameznimi člani strank. Prav tako poslanci in drugi člani stranke izhajajo iz drugačne izkušnje. Enim se zdi, da se morajo odločati, delovati v DZ, drugim, da jih poslanci ne upoštevajo dovolj. Potem se pojavi tudi problem, da volitve zmagujejo prepoznavni obrazi. Poslancem se lahko hitro zazdi, da so oni tisti, zaradi katerih sedijo na svojem stolčku.  Temu je vedno bolj tako, ker posamezniki res vedno bolj odločilno vplivajo na rezultat volitev, ne toliko organizacija in programi. Še več, pogosto se zdi, da prav posamezniki okoli sebe gradijo stranke, ki so na začetku brez organizacije in programa in potem poslanci prej kot volivcem, odgovarjajo voditeljem strank.

 

Advertisements