Civilne iniciative pogosto jemljemo za živ del demokracije, pri tem pa se ne sprašujemo, kolikšne del prebivalstva te sploh predstavljajo. Tako nam lahko grozi, da oder prepuščamo najglasnejšim in si ustvarjamo napačno predstavo o tem, kaj državljani kot celota, sploh hočejo.

Poglejmo si primer načrtovane investicije Magne. Kritik in nasprotovanja je veliko, toda Večerova raziskava javnega mnenja je pokazala, da je na območju v bližini tovarne, 60 % ljudi za, 33% pa proti. Kar je kar velika razlika v prid podpornikom. Izpostavlja se štiri kmetovalce, ki se še pogajajo za prodajo svoje zemlje, ne izpostavlja pa se vseh tistih, ki so to že storili. Ko se je začelo zbirati podpise v podporo investiciji, so to nasrptoniki imenovali za histerijo, čeprav je šlo za čisto navadno izražanje podpore in bi po drugi strani zbiranje podpisov za referendum s s voje strawni, imenovali za vse drugo, kot za histerijo.

Problem je, da večina državljanov nima nobene želje sodelovati v odločanju. Prostor prepuščajo politikom in aktivistom, tistim, ki se pač zanimajo za te stvari. Še na volitve in referendume se jim ne da preveč. Kar hočejo je, da nekdo odloča namesto njih, čeprav jih vedno manj zaupa vladajoči politiki in tudi raznim aktivistom. Na tak način se tudi lahko dogaja, da nekoga en hip razglašajo za rešitelja, naslednji hip pa že za koruptivnega bebčka.

In tukaj se skriva pomemben argument proti neposredni demokraciji. Mar mislite, da če bi uvedli neposredno demokracijo, kjer bi državljani odločali prav o vsem, le ti res zavzeto premišljevali vse zakonske predloge in se potem odločali s trezno glavo? Ali pa bi spet odločala le manjšina, ki bi imela interes, medtem ko bi večina raje počivala doma in se pritoževala?

Prav zaradi tega se parlamentarna demokracija zdi tako zelo brez alternative.

Advertisements