Tudi, če je arbitražno sodišče v Haagu določilo mejo med državama, to še ne pomeni, da smo se končno znebili tega problema. Ne, Hrvaška nima nobenega namena spoštovati odločitev, saj je že prej, zaradi objave prisluhov pogovora slovenskega arbitra Jerneja Sekolca z agentko Slovenije v arbitražnem postopku, Simono Drenik, to jasno napovedala. Za Hrvaško je odločitev arbitražnega sodišče nična in, resnici na ljubo, jih nihče na svetu ne more prisiliti, da bi jo spoštovali.

Velik del slovenske politike in medijev je odločitev sprejel pozitivno, celo kot zmago. Na Hrvaškem niti približno tako, zaradi česar je smešno, da pri nas nekateri v opoziciji tako glasno trdijo, da je Slovenija doživela poraz. Resnici na ljubo je dobila prav to, kar je želela, stik z mednarodnim morjem. Da je dobila 80% Piranskega zaliva, vsaj mene preseneča, tisti, ki mislijo, da bi morala dobiti 100% paž ivijo v nekem vzporednem vesolju. Kdo na tem planetu bi odločil kaj takšnega? Če mislijo, da bi Savudrija morala biti del Slovenije, to vsekakor lahko, nimajo pa nobenega vzvoda, da bi kaj takšnega dosegli. Še najmanj z vojaško silo, če se komu po glavi motajo kakšne nore misli.

Seveda, odločitev arbitražnega sodišča v Haagu ni samo dobra za Slovenijo. Že na prvi pogled je jasno, da marsikje niso poenostavili meje med državama in da bo nekaj Slovencev ostalo na Hrvaškem. Toda, trdim, da ni bilo pričakovati, da bo Slovenija dobila vse, za kar meni, da je pripada. V resnici je rahlo psihopatsko pričakovati, da boš vedno dobil vse, kar zahtevaš. Tako psihopatsko se obnaša na primer hrvaška država, ki se ne more ločiti od tistih nekaj metrov vode v Piranskem zalivu, tudi če bo v zameno dobila Trdinov vrh, kjer je zdaj slovenska vojašnica.

Med racionalnimi akterji takšnih problemov, kot jih imata državi, ne bi smelo biti. Modri voditelji bi se že zdavnaj zmenili. Vsak bi malo popustil in Slovenija in Hrvaška bi lahko delali na utrjevanju prijateljskih odnosov. Ampak kaj, ko je tako lahko razburjati državljane obeh držav, da se jezijo zaradi določanja meje in se potem manj sprašujejo o tem, kako jih domače elite ves čas ropajo. Na tak način se lahko poceni in brez nevarnosti nabira politično podporo. Samo zatrdiš, da ti hudoben sosed krade zemljo in da gre za ne vem kakšno krivico in del državljanov je takoj na nogah. Posebej nevarno pa to ni, kajti tudi če se na morju zaradi tega vrstijo incidenti, vojne ne bo. Ne Hrvaška, še posebej pa ne Slovenija, na vojno nista pripravljeni.

Na žalost kaže, da z mejo še ne bo miru. Slovenska politika bo v večini že vztrajala pri spoštovanju sodišča v Haagu, Hrvaška pa bo to zavračala. Za Slovence bo to postalo priročno orožje za prepričevanje drugih držav, da se Hrvaška obnaša nespametno in verjamem, da bo pri tem uspešna. Glejte, bodo rekli, po vseh letih se nismo mogli zmeniti med seboj, zdaj pa oni nočejo spoštovati niti zunanje odločitve. Kaj naj še naredimo? V Berlinu in Parizu, kjer se jim ne da preveč ukvarjati s takšnimi malenkostmi, bodo temu pritrdili in v Zagreb poslali signal, da bi vendarle že lahko končali z neumnostjo.

Dokler se državi ne bosta nehali prepirati o meji, bo to ostala tudi notranje politična tema, kar lahko vidimo po odzivih opozicije. Medtem, ko eni razglašajo uspeh, drugi trdijo, da gre za polom. Kar je spet, škoda, ker to pomeni, da se bo temu posvečalo veliko energije, ko bi bilo pametneje govoriti o čem drugem.

Na koncu, priznati moram, da mi gre pošteno na živce, da se problemov pri nas ne razrešuje, ampak se jih vlači naprej, tudi če minevajo leta in leta. Pri meji je sokriva hrvaška politika, a potem imamo hrvaške varčevalce, izbrisane, oba problema, ki sta vzela leta in leta. Po četrt stoletja nismo zmožni zgraditi drugega tira do Kopra, vsi vemo, da smo zbirokratizirana družba in vsi se strinjamo, da je to treba popraviti, a se nič radikalno ne spremeni. Da ne govorim o zdravstvu, ki nikoli ni bilo v najboljši kondiciji. In tako dalje.

Advertisements