Če smo v preteklosti svet delili na center in periferijo glede na države, se ta sistem vedno bolj premika v notranjost samih držav. Delno je bilo vedno tako. Imeli smo revne dele mest in bogate dele mest. V nekaterih državah so bile razlike večje, v drugih manjše. Toda, upam si trditi, da v zahodni Evropi, ki jo vsekakor lahko štejemo v center, nikjer ni bilo bede in revščine tretjega sveta.

Kar se nam dogaja je, da se stara delitev med bogatimi, srednjim razredom in revnimi, nadgrajuje še z rasnimi, nacionalnimi in verskimi razlikami. To je posledica imigracije in pomanjkanja asimiliacije. Domače, bogatejše, belo prebivalstvo se zapira v svoje četrti, imigranti skupaj z revnim domačim prebivalstvom živijo v drugih. To gre z roko v roki s pomanjkljivo vlogo države, čaščenjem prostega trga, napadi na socialno državo, zahtevami po nižanju davkov.

Tako dobite večje mesto, kjer bogata domača, bela elita, živi v svojem delu mesta, obvladuje vse vzvode moči. Za te ljudi je poskrbljeno. Tudi prisotnost policije je na njihovem območju večja. Denarja imajo dovolj za dobro življenje. Njihova sredstva jim tudi omogočajo, da tako zasolijo življenje v okolici, da se nihče revnejši ne more priseliti k njim. Ti ljudje so varni in preskrbljeni.

Potem imate reven del mesta, kjer revno domače prebivalstvo preplavljajo imigranti, kjer infrastruktura propada, kjer ni dovolj denarja za šolstvo in zdravstvo in tako dalje. Policija prihaja tja le, kadar je res nujno. Revščina, rasne, nacionalne in verske razlike ustvarjajo napetosti, širijo se kriminal, verski ekstremizem in nacionalizem. Pakistanci proti Maročanom, Angleži proti Poljakom, suniti proti šiitom in tako dalje.

Med tema dvema svetovoma je ogromen prepad.

Resnici na ljubo, takšne razmere niso nič novega. Vidimo jih lahko v južni Ameriki, kjer imamo bogastvo zavarovano z zidovi in zasebnimi varnostniki in revščino favel, kjer vladajo tolpe, nad katere se občasno spravlja vojaška policija. Vidimo jih lahko še marsikje drugje po svetu, kar nam je lahko dokaz, da v Evropi porajanje takšnih razmer ni povezano z neko prirojeno zlobo belcev, kar je treba omeniti, če bi se kdo rad šel neki obratni rasizem in za vse krivil belopolte moške, kakor je to ponekod zdaj v modi.

Še nekaj je. Že zdaj lahko vidimo, da prav deli teh elit, ki živijo v svojih varnih mehurčkih, veliko govorijo o potrebi po odprtosti, sprejemanju drugačnosti in tako dalje. Prav ti ljudje znajo veliko povedati o nevarnosti nacionalizma. Gre za hinavščino neverjetnih razsežnosti. Namreč, medtem ko sami niso pripravljeni odpreti vrata svojih bogatih bivališč, ko vedno bolj svoje otroke šolajo na zasebnih šolah, ko ne delijo bremen življenja večine prebivalstva, drugi morajo najti način sobivanja med zelo različnimi kulturami. Breme je na ramenih revnejših.

Bojim se, da bo v prihodnosti le še hujše, da bodo razlike vedno večje, prav tako napetosti. Večja zahodnoevropska mesta bodo vedno bolj podobna Chicagu in Riu de Janeiru. Za bogate in turiste bodo enkratna, za veliko meščanov pa daleč od tega.

Podobno: Evropa po poti južne Amerike?

Advertisements