Slavoj Žižek meni, da potrebujemo močan internacionalizem, ne pa razpad EU in z njim se povsem strinjam. Kakor on, sem tudi jaz nasprotoval brexitu. Tisti, ki menijo, da je mogoče pobegniti za zidove nacionalne države in potem tam ustvarjati svoj sistem, se motijo, ker ne vidijo večje povezanosti sveta, kot je to recimo Evropska Unija. V resnici bo tudi Velika Britanija po prelomu z EU, še vedno le del večjega sistema in se bo le temu morala uklanjati, čeprav se bo mogoče zdelo, da je bolj samostojna.

Zamislimo si, da v Sloveniji zmaga radikalna progresivna alternativa. Prevzame oblast. Izstopi iz EU in NATO pakta, evro nadomesti s tolarjem, nacionalizira dele gospodarstva, uvede mnogo višje minimalne plače, okrepi pravice zaposlenih, okrepi socialno državo in tako dalje. Kaj mislite, se zgodi potem?

Tako majhna država, kot je Slovenija, z vsega dvema milijonoma prebivalcev, z zelo malo resursi, je še kako vpeta v svetovno gospodarstvo. Zaradi te vpetosti, bi stopanje na čisto novo pot prineslo ogromne pretrese. Vsaj takoj ob prelomu. Pojavili pa bi se tudi močni zunanji pritiski, da se takšen eksperiment zatre. Kar naenkrat bi bil onemogočen dostop do finančnih trgov, tako da bi si bilo težko sposojati denar. Zrasle bi meje za slovenske izdelke, saj bi z izstopom iz EU kaznovalo begunca, kakor se zdaj skuša Veliko Britanijo. Mediji v drugih državah bi začeli o Sloveniji poročati negativno. Iskati bi začeli manjše in večje tragedije po državi. Tuji novinarji bi začeli iskati prazne police po trgovinah, na pol zapuščene vasi, kjer živijo samo upokojenci, iz kakšnega klateža bi naredili političnega disidenta, ki ga nov režim preganja, pisali bi psihološke profile članov nove oblasti, kmalu potem pa bi verjetno cel oves slovenski narod začeli slikati kot zaostal, len, divjaški ali kaj podobnega. Zakaj vem, da bi se to zgodilo? Ker so se tako vedno obnašali do Rusije in Rusov in so to storili celo Grkom, ki so ostali znotraj EU. Ker se je podobno zgodilo, ali se še dogaja, od Ukrajine, Brazilije do Venezuele.

Potem bi prišle še hujše stvari. Nesramne blokade, ki bi škodile slovenskemu gospodarstvu, tu bi zgorelo kakšno skladišče, tam kakšno polje in tako naprej. Na spletu bi se začela organizacija opozicije, ki da mora uničiti režim, potem bi se začeli protesti. Tuji mediji bi policijo takoj označili za nasilno, medtem ko bi protestniki bili označeni za borce za svobodo in demokracijo, ki si želijo nazaj v varen objem EU in svobodno gospodarstvo. Vsak shod v podporo vladi bi ignorirali, ali pa udeležence označili za pokvarjeno drhal.

Slej ko prej bi se vlada zlomila in vse njihove odločitve bi bile izničene.

Majhne države, kot so Slovenija, skoraj nimajo možnosti, da bi preživele same. Da bi se kaj takšnega zgodilo, bi se morale razmere v svetu močno spremeniti. Niti večje niso imune na zunanje pritiske. Dvomim, da bi prelom s trenutnim sistemom uspel v Španiji ali Italiji.

Prav zaradi tega trdim, da razbijanje EU nima nobenega pravega smisla. Oziroma, ima iz nekega drugega vidika, ki niti nima toliko zveze s tem. Postal bom oster nasprotnik EU v trenutku, ko se bom zbal, da ta postaja le nemški imperij, kar bo po odhodu Velike Britanije in ob šibkosti Francije postalo bolj verjetno. Drugače pa je ravno znotraj povezave mogoče graditi alternativo. Kajti, sprememba oblasti in smeri v celotni povezavi ima edina možnost preživetja. Grčijo lahko izsiljuješ, celotno EU bolj težko.

Potrebujemo močan internacionalizem, gradnjo gibanj v posameznih državah članicah, ki se potem povezujejo v večjo organizacijo, ki ima cilj spremeniti naravo Evropske Unije. Bolj tesno povezana Unija je koristna za takšen projekt. Na tem področju je bilo nekaj že postorjenega. Imamo na primer gibanje Diem25, bivšega grškega finančnega ministra Janisa Varoufakisa. Prav uspeh takšnega gibanja, skupaj s premiki v posameznih državah članicah, bi lahko prinesel uspešne spremembe, ki jih ne bi bilo mogoče preprosto zatreti.

Advertisements