Kaj je povprečen posameznik iz medijev izvedel o zasedanju G 20 v Hamburgu in protestih proti voditeljem največjih gospodarstev na planetu in hkrati proti trenutnemu gospodarsko političnemu sistemu? Trdim, da so od vsega odnseli le, da je nekaj protestnikov imelo predstavo, v kateri so se preoblekli v zombije, drugi pa so zamaskirani v črno razbijali po mestu, zažigali avtomobile, ropali trgovine in napadali policiste.

Na tem mestu ne bom zanikal nasilja med protesti. V Hamburgu se je zbralo ogromno ljudi, večinoma oblečenih v črno in zamaskiranih, ki so se potem spopadali s policijo in so povzročili precej škode. Toda, to je le del večje zgodbe, priročen del zgodbe, ki so jo mediji pograbili, da jim ne bi bilo treba govoriti o zahtevah in alternativi, ki jo ponujajo protestniki.

Lahko se malo provokativno vprašam, kaj ti ljudje sploh ponujajo, če sploh imajo program, ali samo uničujejo vse okoli sebe. Ča bi sklepal samo po poročanju večine medijev, bi se to res lahko vprašal, toda zavedam se, da temu ni tako. Protestniki, ki so prišli v Hamburg, so si med seboj različni in ponujajo tudi različne poglede na svet in kako reševati probleme in nasilneži so bili le del večje množice. Bilo bi nepravično in manipulativno po eni skupini soditi kar vse.

Na tem mestu ne bom razpravljal o alternativah, ki se ponujajo, ampak bom raje ponudil nekaj ugotovitev.

Najprej, nasilni protestniki in mediji, sploh pa vladajoča politika, katere podaljšek so večinoma mediji, potrebujejo drug drugega. Zakaj? Nasilni protestniki lahko trdijo, da če ne bi bilo nasilja, niti pozornosti medijev ne bi bilo. Množične proteste bi kar ignorirali in tako se večina sveta sploh ne bi zavedala, kakšna opozicija trenutnim centrom moči obstaja. To je res. A po drugi strani je prav to nasilje zlorabljeno s strani njihovih nasprotnikov, da se vso pozornost preusmeri na goreč avtomobil ali poškodovanega policista in se potem med vrsticami razglasi, da v resnici ni alternative vladajočemu redu. ‘Glejte’, pravijo, ‘kaj vam ponujajo. Kaos in nasilje.’

Medtem, ko so na konservativni in nacionalistični desnici spoznali, da so večinski mediji njihov sovražnik in so ustvarili malo morje lastnih medijev, blogov, profilov na družabnih omrežij, forumov in imajo svoje youtube poročevalce, vedno bolj pa ustvarjajo tudi lastna družabna omrežja, se to na progresivni levici še ni povsem zgodilo. Zaradi tega so napadi na ameriškega predsednika Donalda Trumpa tako neučinkoviti. Kateri njegov privrženec pa sploh verjame eni besedi, ki jo izrečejo na CNN-u? Na progresivni levici je to drugače. Še vedno so večinoma ujetniki večinskih medijev in jim tudi veliko zaupajo, toliko, da se ne lotijo podobnega podviga kot desnica. Zaradi tega niso sposobni ustvariti svojega medijskega sveta, tako raznolikega in močnega, da lahko povsem nadomesti prevladujoče medije. In prav to je potrebno, kajti šele tedaj bo povsem nepomembno, kaj bo o protestih poročala RTV Slovenija. Preko svojih medijev bodo lahko poudarek dali mirnim protestom, njihovim zahtevam, medtem ko bodo nasilne proteste potisnili v ozadje.

Žalostna resnica je, da v modernem svetu prav toliko kot programi, ki jih ponujate in vrednote, ki jih zastopate, pomeni tudi zmožnost, da jih skomunicirate. Če te nimate, o vas preprosto lažejo in vas predstavijo v takšni luči, kot vam ni v interesu. Če bo torej kdo v resnici hotel izgraditi delujočo progresivno alternativo, bo moral ne le na programu, na organizaciji, tako na nacionalni in nižje na lokalni, ampak tudi na mednarodni ravni in tudi ne le na izgradnji primernih kadrov za nastope v javnosti in v politični areni, delati tudi na lastnih medijih.

Advertisements