1,2 milijona evrov vreden spomenik žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani ne bo uspel povezati slovenskega naroda, to je že jasno.

Edinost, sreča, sprava, se naj vrnejo nazaj, je menil predsednik republike, Borut Pahor:

Pot v nacionalno in politično svobodo je bila dolga, prepojena z odtekajočim življenjskim sokom in grenkimi žalostnimi solzami. Ob njej so na eni ali drugi strani poti ali pozabljeno daleč od nje ostajale žrtve. Zdaj smo odmeve vseh njihovih trpečih duš končno simbolno poklicali k zadoščenju, pokoju in spokoju na skupnem mestu. In zdi se mi, kot bi od njih slišal docela iskren apel – nikoli več vojne, nikoli več bratomorne vojne. Kot bi odzvanjali Prešernovi verzi. Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo.

Težka bo.

Medtem, ko je del politike in družbe podprl odkritev spomenika, mu je drugi del obrnil hrbet. Nasprotniki so se oglasili na obeh političnih polih. Od SDS-a do Levice. Stari razkol med podporniki domobrancev in partizanov in kasneje med antikomunisti in komunisti, je še kako živ in nič ne kaže, da bo kmalu zamrl.

Če so na eni strani združeni v svojem sovraštvu do komunizma in tudi do partizanskega gibanja, ter opravičujejo kolaboracijo z okupatorji, ter v povojnem režimu vidijo samo slabo, na drugi strani nočejo niti slišati, da bi bili na simbolni ravni izenačeni partizani in domobranci.

Niti slišati nočem opravičevanja kolaboracije z zločinskim nacističnim sistemom, ki si je za cilj zadal izbris celotnih narodov, a delno razumem pomisleke z druge strani. Vendar pa to ne pomeni, da se z njimi čisto strinjam. Postavitev spomenika ne pomeni avtomatično izenačitve. Še vedno je jasno, da je bil upor častno dejanje in kolaboracija izdaja. Kljub temu so bili mrtvi na obeh straneh  žrtve vojne in da se jih lahko kot takšne tudi spominjamo. Na nek način so bili številni domobranci zavedeni s sprevrženo ideologijo in so bili žrtve le te. Sploh pa nam ne koristi sovraštvo. Kot je povedal predsednik republike:

Čeprav bo ta osrednji državni spomenik najprej spominjal na vse žrtve in mrtve, bo v metaforičnem smislu pravzaprav nagovarjal vse žive, ki bomo postali pred njim. Nagovarjal nas bo k sožitju, razumevanju, odpuščanju, sodelovanju, miru in spravi. Znotraj našega naroda in z drugim.

Ne, ne mislim da si Pahor s tem samo išče podporo volilnega telesa, temveč da resno išče koristi za slovenski narod. In nenehne razprave o preteklosti vsekakor niso najbolj koristne. Bodo pa v prihodnje še kako izkoriščane za nabiranje politične podpore, za mobilizacijo. Temu bo še bolj tako, ker se nam dogaja porast skrajnega nacionalizma, na rahlo drugačnih osnovah, kot je bil tisti pred drugo svetovno vojno, a še vedno zelo podobnih. Slišimo lahko veliko o obrambi Evrope pred armadami muslimanskih imigrantov in teroristov, ki jih podpirajo domači, komunistični izdajalci, vse skupaj pa financira globalna liberalna elita. To so ljudje, ki bi gradili zidove na mejah, rušili komunistične spomenike, zatirali istospolno usmerjene, razen če jim že niso ravno koristni za obračunavanje z muslimani in če bi bilo možno, celo zapirali politične nasprotnike. Uspehe te politike vidimo v Ukrajini. Če bodo svojo politiko izpeljali do konca, bodo končali enako, kot njihovi predhodniki med drugo svetovno vojno. Čeprav jih nočem enačiti, se tudi na drugi strani pojavljajo zaskrbljujoči trendi. Sovraštvo ni v domeni samo ene strani, nesposobnost iskanja kompromisov in mirnega sobivanja z drugače mislečimi, tudi ne.

Razen visoke cene, proti spomeniku žrtvam vojn nimam nič. Mislim pa, da ne bo nič kaj prispeval k pomiritvi razprtij. Vse bo ostalo po starem. Kaj pri tem poreči o spravi? Dvomim, da je do te mogoče priti. To tudi ni pomembno. Kar je pomembno, je da ljudje znajo sobivati drug ob drugem in da se ne krepijo radikalne sile. Le tako bo mogoče energijo usmerjati proč od zgodovinskih zamer in propadlih ideologij, k reševanju problemov tu in zdaj.

 

Advertisements