Venezuela je na drugi strani sveta, zato je razumljivo, da vas preveč ne zanima. Zadovoljni ste s tistega malo, kar o dogajanju tam poročajo večji mediji. Da nimajo wc papirja, ker se gredo socialistični eksperiment, ki nikakor, pod nobenimi pogoji, ne more delovati. To so taisti ljudje, ki vam govorijo, da ste v Jugoslaviji jedli travo.

V Jugoslaviji vse ni bilo dobro in tudi v Venezueli ni. Sistem ima svoje napake. Država ni najbolje vodena, a to še ne pomeni, da v preteklih letih, predvsem pod vladavino Huga Chaveza, ni bil narejen določen napredek. Opazili boste, da tam protestira točno določen sloj, recimo jim kar zgornji srednji sloj, medtem ko so revni za zdaj še mirni, ali se celo borijo na strani oblasti. Po tem vam je lahko jasno, kdo pod sistemom pridobiva in kdo izgublja in zakaj prihaja do protestov. Lahko rečemo, da so revni marsikaj pridobili, da imajo večji dostop do zdravstva in šolstva. Po drugi strani je Venezuela prava prestolnica kriminala, proti kateremu so oblasti ali nemočne, ali pa se ne borijo z vso močjo. No, je še kakšna druga država v regiji, kjer je kriminala ogromno, a vam o tem zanimivo ne poročajo, ker ni v interesu večjih sil. Prav tako je jasno, da fiksiranje cen povzroča tihotapljenje proizvodov v druge države, ker se to pač splača, zaradi tega pa potem prihaja do pomanjkanja. Venezuela je tudi država, močno odvisna od prodaje nafte in ker je cena le te nizka, primanjkuje denarja. Inflacija je nora. Pozabiti pa ne smemo niti ekonomske vojne, kateri je država vsekakor podvržena. Od znotraj in od zunaj.

A osredotočimo se na proteste. Dobili bi občutek, da se miroljubna opozicija zbira na ulicah in trgih in dostojanstveno zahteva, da diktatura pade, da bodo lahko živeli v svobodi in v demokraciji. Zgodba je podobna tisti v Ukrajini. O nasilju se molči. In venezuelska opozicija je, vsaj v delu, če ne v celoti, neverjetno nasilna, tako zelo, da se poslužuje terorizma, kakršen je bil napad uporniškega pripadnika oboroženih sil s helikopterjem na stavbo ustavnega sodišča. Podstavlja se bombe in ubija pripadnike varnostnih sil. Ljudje, ki podpirajo vlado, so ogroženi.

A o vsem tem, tišina. Podobno kot v Ukrajini, kjer so nacionalistični skrajneži napadali pripadnike varnostnih sil, a se je potem poročalo samo o nasilju varnostnih sil. Janukovič je bil predstavljen kot baraba, kar je nedvomno tudi bil, nasilna opozicija pa kot borci za svobodo in demokracijo. Potem, ko so ti skrajneži prevzeli oblast in se Ukrajina niti za malo ni spremenila, saj ji še naprej vladajo oligarhi in večina živi v bedi, so se poročila nehala, ali pa so se preusmerila na dogajanje na Krimu ali na jugovzhodu države, kjer je izbruhnila državljanjska vojna. Tako bo tudi v Venezueli, če bo zmagala opozicija.

Če bo v Venezueli oblast bolj nasilno začela zatirati proteste, bo to predstavljeno kot nasilje diktature nad svobodoljubno opozicijo. Če bodo protestniki nasilno vrgli oblast in pri tem  pobili kdo ve koliko ljudi, bo to predstavljeno kot zmaga miroljubnih ljudi nad diktaturo. Na kratko, lagali vam bodo. Rekli vam bodo, da se je Venezuela vrnila v dobre stare čase, ko je bilo še vse dobro, ko ‘komunisti’ niso vsega uničili. Toda, resnica je takšna, da Venezuela pred Chavezom seveda ni bila nikakršen vzor, ampak le še ena država, kjer so bogati imeli vse, množice revežev pa nič.

Jasno je, zakaj so v venezueli takšne težave. Gre za eno izmed držav v regiji, ki je stopila na samostojno pot razvoja. To ima notranje in zunanjepolitične posledice.  Na eni strani je ogrožena moč bogatega in višjega srednjega sloja, zaradi česar le ta želi, da se eksperiment konča. Od tod se mobilizira notranja opozicija. Potem je tu še interes ZDA, da nadzoruje regijo. V Washingtonu nočejo videti resnično neodvisnih držav v južni Ameriki, zato bodo storili vse, da zatrejo takšna gibanja. Tudi, če bodo morali podpirati upornike vseh vrst. Z denarjem, orožjem, medijsko propagando.

Mimogrede, Venezuela ni osamljen primer. V Braziliji so s sumljivimi obtožbami z oblasti, tudi s pomočjo protestov, odstranili predsednico Dilmo Rouseff, zdaj pa jim vlada predsednik Michel Temer, ki ga podpira le še nekaj odstotkov ljudi. Spet so protesti, o katerih se pa bolj malo poroča. Podobno je v Argentini.

Abby Martin v Venezueli. Ker je o protestih v Venezueli poročala drugače, kot so protestniki hoteli, so jo doletele grožnje s smrtjo.

Ni še dolgo od protestov v Hamburgu ob srečanju G 20. Se spomnimo, kako so bili protesti predstavljeni? Kot divjanje črnega bloka, drhali, ki je uničevala trgovine in avtomobile. Skoraj nič se ni govorilo o miroljubnih protestih. Trdim, da taisti ljudje, ki v Hamburgu niso videli niti enega mirnega protestnika, v Venezueli ne vidijo niti enega nasilnega. So pač dvolični. Resnica je takšna, da so nasilneži bili tako v Hamburgu, kot so tudi v Venezueli.

V Venezueli lahko čisto po demokratični poti pade Madurova vlada. To je celo zelo verjetno. Demokratično odločitev ljudstva na volitvah je seveda treba spoštovati. A kaj se bo zgodilo potem? Pričakujemo lahko, da se bo Venezuela vrnila v ‘stare dobre čase’, kakršne zahtevajo pripadniki opozicije. Bogatim bo lepo, revnim niti ne. Je pa tudi še druga možnost. Da bo Venezuela šla po poti Sirije.

Advertisements