Četrtega julija letos sta  predsednik kitajskega Ljudskega dnevnika  Yang Zhenwu in  generalni direktor ruske tiskovne agencije TASS, Sergey Mikhaylov, na kitajsko ruskem medijskem forumu v Moskvi,  podpisala sporazum o medijskem sodelovanju, ki ima namen izvati dominacijo zahodnih medijev. S tem bi naj nastalo strateško partnerstvo na principu enakopravnosti in medsebojnega zaupanja.

Informacijsko vojskovanje je že zdavnaj postalo ključnega pomena za varnost držav, tako tudi Kitajske in Rusije in zaradi tega ta poteza ne čudi. No, mogoče čudi, da prihaja tako pozno, saj so zahodni mediji do zdaj uspeli obe državi že marsikje učinkovito predstaviti v slabi luči. Rusija je v preteklih letih s pomočjo RT, Sputnika in podobnih kanalov uspela načeti dominacijo zahodnih medijev, a priznati je treba, da je moč slednjih, predvsem zaradi množičnosti,  še vedno velika. Prav ta moč  jim omogoča manipulacije, na podlagi katerih je potem mogoče prepričevati ne le zahodno, ampak kar globalno javnost, v upravičenost raznih vojaških pustolovščin in vmešavanja v notranje zadeve suverenih držav. Res pa je, da se je po uspehu Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah mednje naselil strah, da je njihova dominacija pri koncu, zaradi česar se je tudi začela gonja proti tako imenovanim lažnim novicam, sploh pa so se začela širiti opozorila pred ruskimi mediji.

Partnerstvo med Rusijo in Kitajsko je ta hip najpomembnejša zgodba v globalnem ravnotežju moči, še bolj pa bo v prihodnosti. Državi druga drugi ščitita hrbet, predvsem diplomatsko, saj se medsebojno podpirata v Varnostnem Svetu Združenih Narodov, opazni pa so tudi vojaški premiki. Ruske vojaške ladje sodelujejo na kitajskih vojaških vajah,  kitajske pa so prav v teh dneh priplule v Baltsko morje. Rusija Kitajski prodaja najsodobnejše orožje in ji tako omogoča hitrejši napredek. Gospodarske povezave so vedno močnejše. Tako bi naj trgovina med državama letos dosegla 80 milijard $, po besedah ruskega pedsednika vlade, Dmitrija Medvedjeva pa bi se naj v treh do sedmih letih povečala na 200 milijard $, kar je ob sočasnih zahodnih gospodarskih sankcijah izjemnega pomena.  Rusija je velik izvoznik naravnih resursov, ki jih hitro rastoče kitajsko gospodarstvo potrebuje, hitro rast pa dosegajo tudi prehranski izdelki. Je tudi ključen element v kitajskem širjenju  gospodarskih povezav proti zahodu, v okviru projekta nove svilne poti, saj imajo Kitajci tako na voljo najbolj varno pot v Evropo.

Pri tem je treba opozoriti, da takšni prijateljski odnosi niso od vedno. V preteklosti sta državi imeli številne spore, že od časa ruske aneksije dela kitajskega ozemlja v devetnajstem stoletju. Spor med Sovjetsko Zvezo in Kitajsko, tiste čase dveh komunističnih kolosov, je pripeljal celo do vojaškega spopada leta 1969, v katerem si je nasproti stalo okoli milijon in pol vojakov.   V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so ta spor izrabile ZDA in dosegle sijajen uspeh. Pridobile so si zaveznika proti svojemu globalnemu tekmecu, s čimer je Sovjetska Zveza morala računati na težave tudi na vzhodu, ne le na zahodu, proti NATO paktu.

V zadnjih dveh desetletjih so se nenehno pojavljali komentarji, da Kitajska in Rusija ne moreta biti prava zaveznika in da bo Kitajska slej  ko prej izkoristila rusko šibkost. Vrstile so se napovedi, da bo Sibirija postala del kitajskega ozemlja, ker bodo kitajski migranti preplavili maloštevilno rusko prebivalstvo, kar se seveda  do dandanes ni zgodilo in n ič ne kaže, da se bo. Takšnih za Rusijo apokaliptičnih novic niso širili le zahodni komentatorji, ampak pogosto tudi ruski. Ne le zaradi tedaj še nedavnih sovjetsko kitajskih sporov, ampak zaradi globljih strahov, ki so izvirali še iz časa mongolskega jarma.

Jasno je, zakaj so zahodni komentatorji iskali čim več ovir za rusko kitajsko prijateljstvo. Tesno zavezništvo obeh držav bi namreč pomenilo izziv zahodni prevladi, oziroma, bolj natančno povedano, ameriškemu imperiju vojaških oporišč in zavezništev. Medtem ko sta še danes obe državi sami zase proti temu imperiju v podrejenem položaju pa sta skupaj že čisto enakovredni, če ne celo že v boljšem položaju. V prihodnosti, ko bo Kitajska postala nesporna gospodarska in zatem še vojaška sila številka ena, bo temu če še bolj tako.

ZDA se spremenjenim razmeram v svetu že prilagajajo. Opažamo lahko tri sisteme zavezništev, s katerimi skušajo obdržati prevlado v svetu. V Evropi proti Rusiji uporabljajo NATO, pravo bojišče pa postaja Ukrajina. NATO sile se premikajo proti ruskim mejam, najpomembnejše pa je prestrašiti vzhodne Evropejce, da bodo sami čim več namenjali za svoje vojaške sisteme. V vzhodni Aziji ZDA skušajo uporabiti kitajske sosede za blokado le te, pri čemer izkoriščajo spore, kakršen je tisti v Južnokitajskem morju. Dolgoročno pa bo v razmerjih moči bržkone najpomembnejša država v južni Aziji, Indija, ki se sama spreminja v veliko silo.  Tretji sistem je tisti uperjen proti Iranu, ki stavi na Saudsko Arabijo in prijatelje in je v tem trenutku v številnih vojnah, od Iraka, Sirije, do Jemna, bolj prikrita pa ostajajo druga trenja v regiji, ki utegnejo še izbruhniti v vojno.

Kitajsko rusko sodelovanje izhaja iz želja obeh držav, da bi preprečili neupravičene pritiske ZDA ne le nase, ampak na številne druge države. S tem varujeta svoje interese. Namreč, če ZDA z barvno revolucijo skušajo spodnesti oblast v kakšni manjši državi, to ne pomeni le grožnje tam vladajočim silam, ampak prihaja v spregi z nameščanjem vojaških enot in gospodarsko dominacijo.  Tako se širi njihov imperij in tako se vojaška oporišča vedno bolj približujejo Kitajski in Rusiji, s čimer se povečuje nevarnost za obe. Povezovanje je torej racionalen odgovor na nenehen pritisk.

Veliko vprašanje je, ali bi bili Rusija in Kitajska v tako dobrih odnosih, če ne bi bilo ameriških pritiskov. A prav zaradi pogosto brezobzirnega delovanja ZDA, je do te povezave prišlo. Tako zdaj nastaja ogromen evrazijski prostor, ki ga poganja kitajska gospodarska rast, katerega del je tudi Rusija, a tudi številne druge države, kot so  republike Centralne Azije, Pakistan in Iran, zaradi številnih sporov z zahodnimi državami pa bi se le temu lahko približala celo Turčija.  Kitajsko rusko povezavo bodo ZDA vsekakor skušale razbiti, vendar pa jim bo to težko uspelo zaradi njihove arogance in brezobzirnosti, saj se pravega cilja zavedajo tako v Moskvi, kot tudi v Pekingu. Cilj pa je nadaljevanje ameriške dominacije in uničevanje vseh potencialnih nasprotnikov.

V prihodnjih razmerjih moči bo rusko kitajsko sodelovanje izjemnega pomena in verjetno celo temelj nove globalne ureditve.

 

 

Advertisements