Ameriški predsednik Donald Trump ni mogel drugače, kot da je podpisal zakon, ki proti Rusiji uvaja nove sankcije, ki ga je z ogromno večino sprejel ameriški kongres.  Ob tem je nekaj negodoval, a dejstvo je, da so mu zvezali roke na področju, ki je sicer v ZDA večinoma v pristojnosti predsednika, v zunanji politiki.

S tem je Rusom postalo jasno, da ne bo otoplitve odnosov z ZDA in reagirali so z izgonom 755 ameriških diplomatov, s čimer se  je njihovo število izenačilo s številom ruskih diplomatov v ZDA. Šlo je za oster odziv, s katerim so v Rusiji odlašali vse od izvolitve Donalda Trumpa za predsednika ZDA, četudi so ves ta čas iz Washingtona proti njim letele puščice, da ne govorimo o neverjetni rusofobni gonji v ameriških medijih.

Nove  sankcije Rusiji ne bodo naredile večje škode. Država se je že izvlekla iz gospodarske krize, ki ni bila pretirano globoka in ki jo je sprožila kombinacija padca cen nafte, sankcij in čisto notranjih strukturnih problemov in spet raste. Še več, sankcije so dobro izkoristili za krepitev številnih sektorjev, še najbolj kmetijstva, zaradi česar je  država  danes mnogo bolj samozadostna in odporna na zunanje šoke, kot je bila prej. Ne, če komu, bodo sankcije bolj škodile Evropejcem, saj Američani nimajo večjih stikov z Rusi.

Ruski predsednik vlade, Dmitrij Medvedjev, je na svojem facebook profilu zapisal, da so nove ameriške sankcije enake napovedi trgovinske vojne in da kažejo na to, da je Trumpova administracija povsem nemočna. ‘Upanja, da se bodo naši odnosi z novo administracijo popravili, ni več,’ je še zapisal.

Ruski vrh je vsekakor upal, da bo Trump prinesel obrat v ameriško ruskih odnosih, a to upanje se je izkazalo za lažno. V ZDA je globoka država pokazala svoje zobe in Trumpa prisilila, da vsaj delno izpolni njihove želje. Sankcije so bržkone šele začetek, pričakujemo lahko še hujše pritiske, da se zaostri odnose. Zgodi se lahko, da bodo ZDA začele oboroževati Ukrajino in bodo mogoče celo podprle vojaško operacijo vlade v Kijevu, da si ponovno zadobi nadzor nad uporniškim Donbasom.

Ukrajina in Sirija sta nam v preteklih letih dokazali, da se Rusi ne nameravajo več umikati, tudi za ceno vojne ne. No, tako je že od napada gruzinskih oboroženih sil na Južno Osetijo in Abhazijo leta 2008, na katerega je Rusija reagirala z intervencijo, ki je Gruzincem dokončno iz rok iztrgala obe separatistični pokrajini. Spomnimo se vseh medijskih napadov proti Rusom, čeprav so napad začeli Gruzinci in so Rusi le reagirali. A ti brezzobi napadi seveda niso ničesar spremenili. Tako je bilo tudi v Ukrajini in Siriji. V Ukrajini so zahodne sile podprle nasilen puč, kar je privedlo do upora dela rusko govorečega prebivalstva na jugovzhodu države in ruske aneksije Krima, v Siriji so skupaj z zalivskimi sunitskimi monarhijami podprle tako zmerne, kot skrajne upornike, zaradi česar je Rusija čez čas z oboroženimi silami stopila na stran Asadovega režima.

Zakaj se Rusi niso več pripravljeni umikati in v zahodu, predvsem v ZDA, vidijo sovražnika? Zato, ker so le ti po koncu hladne vojne konstantno premikali meje svoje interesne sfere bližje ruskim mejam. Zato, ker so sponzorirali razne barvne revolucije, ki so številne države pahnile v bedo in razsulo. Zato, ker je postalo jasno, da bo enkrat na vrsto prišla sama Rusija in bodo skušali sponzorirati revolucijo, ki bo državo oslabila, ali celo razbila na več manjših in šibkejših državic, ki jih bo lažje nadzirati. Na kratko, nimajo drugačne izbire.

To ne pomeni, da bo Rusija proti zahodnim državam izvedla agresivne poteze. Do zdaj je postalo jasno, da je ruski predsednik Vladimir Putin zelo zadržana oseba, ki večinoma le reagira in še to pogosto zelo umirjeno, kakor v primeru turške sestrelitve ruskega jurišnika v Siriji. Nikakršen vojaški napad ni v delu in tudi zgodbe o vmešavanju v volitve v zahodnih državah so izmišljene.  Kar se bo zgodilo, je da bodo Rusi skušali poglobiti zavezništvo s Kitajsko, okrepiti stike, predvsem gospodarske, s številnimi državami od Irana do Filipinov in celo s Turčijo, po drugi strani pa bodo trdovratno vztrajali v obrambi svojih interesov v Ukrajini, Siriji in še kje drugje. Torej, če bodo ZDA oborožile Ukrajino in sprožile napad na Donbas, bodo ruske meje ostale odprte za orožje in prostovoljce, ni pa izključiti niti večje intervencije, ki bo zavarovala prebivalstvo pred divjanjem raznih prostovoljnih bataljonov, ki služijo Kijevu. Ker sta tako ZDA, kot tudi Rusija, oborožemi z jedrskim orožjem, bo to pomenilo dolgotrajno puščanje krvi, v katerem nobena stran ne bo dosegla vidnega napredka. Čeprav, ob tem, kako je vodena Ukrajina, ni izključeno, da se ne bo že prej sesula sama od sebe.

Ruska strategija se zdi preprosta. S čim manjšimi vložki vplivati na razmere na kriznih območjih, kakršna sta Sirija in Ukrajina, morebiti celo v Libiji in tako krepiti svoj vpliv. Preprečiti tujo vmešavanje in izvažanje nestabilnosti v Rusijo. Krepiti gospodarstvo. Iskati koristne povezave s številnimi državami, predvsem s Kitajsko. Graditi večpolarni svet. Ameriška se po drugi strani zdi mnogo manj miroljubna.

Donald Trump, kljub bombastičnim izjavam, ni ravno vojni predsednik. To dokazujejo spori z njegovimi podrejenimi, recimo v primeru Afganistana, kamor noče poslati dodatnih vojakov. To dokazuje omejen napad na sirsko vojaško letališče in konec podpore nekaterim upornikov v Siriji. To dokazuje tudi nedejavnost v primeru Severne Koreje. Grožnje so že bile, a se je kaj potem zgodilo, tudi če zdaj Severna Koreja lahko raketo izstreli dalje, kot kadarkoli prej? Toda, Trump je vedno bolj nemočen in tarča pritiskov, da brani ameriško hegemonijo v svetu. Silijo ga, da zaostruje odnose z Rusijo, hočejo, da pošlje več vojakov v Afganistan, želeli bi, da bi investiral v že skoraj izgubljeno vojno v Siriji. Temu je tako, ker se ameriška globoka država zaveda, da ima vedno manj časa, da prepreči vzpon konkurenčnih sil. Zaveda se, da bodo čez deset ali dvajset let ZDA le še ena velika sila, ki ne bodo mogle več početi vsega, kar si želijo in za katere bodo številna območja na planetu zaprta, saj bodo v interesnih sferah drugih sil. Predvsem jih strašita rast Kitajske in ponovna krepitev Rusije. Zaradi tega želijo, da se, dokler je še čas, ustavi njuna krepitev. Tudi za ceno vojne.

Lahko bi rekli, da so ZDA in Rusija  že od leta 2008 v hladni vojni, po nasilnem puču v Ukrajini pa vsekakor. Zdaj je le še bolj jasno, da  je temu tako in v Kremlju ni nobene iluzije več, da se bo v bližnji prihodnosti kaj spremenilo.  V resnici je ruski predsednik vlade, Dmitrij Medvedjev, že februarja 2016 govoril o hladni vojni. To pomeni, da bodo odnosi ostali zaostreni, ne glede na ameriške notranje politične rabote. Dokler bo Trump predsednik, bo morebiti skušal preprečiti večjo krizo, v katero ga bodo nenehno silili, a vprašanje, koliko mu bo to uspelo. Če ga bodo po drugi strani odstranili pa lahko pričakujemo mnogo hujše zaplete.

 

 

 

 

Advertisements