Američani niso tako šibki in Rusi ne tako močni

Po štirih konfliktih, v katere so bili vpleteni ruski vojaki po letu 2000, se komu res lahko zdi, da so ruske oborožene sile zelo močne, toda ZDA imajo na razpolago še vedno najboljši vojni stroj na planetu.

Zapis na blogu Cluborlov je dokaj soliden, a potem preide v pretiravanje. Ruske oborožene sile niti približno niso sposobne izvesti invazije na ozemlje ZDA, razen morebiti kratkotrajne posege na Aljasko, v konvencionalni vojni v Evropi pa bi jim tudi zmanjkalo rezerv v boju z ZDA in NATO zavezniki. To je, če jih ne bi podprli Kitajci, kar bi povsem spremenilo razmerje moči.

Rusija je uspešno ponovno zavzela Čečenijo in zatrla tamkajšnji upor. Potem je po gruzinskem napadu na Južno Osetijo Gruzince v nekaj dnevih naučila kozjih molitvic. Na Krimu je brez izstreljenega strela izselila ukrajinsko vojsko. V Siriji je z majhnimi letalskimi silami uspela preobrniti potek dogodkov na tleh. Toda, pozor, to so bili vse omejeni posegi, hkrati pa so ruske oblasti vedno ravnale zelo modro. V Čečeniji so po zasedbi velik del oblasti predale lokalnemu gospodarju, ki je uspel povrniti mir in stabilnost. Za ceno represije, seveda. Ruske oborožene sile se v tej vojni niso najbolj izkazale, a to je bilo po propadanju v devetdesetih letih tudi razumljivo.

Tudi v Gruziji so Rusi imeli svoje probleme, a zavedati se moramo, da niso bili agresorji, da so le podprli svoje zaveznike v Abhaziji in Južni Osetiji. Niso zavzeli večjih gruzinskih območij, na katerih bi se morali potem spopadati z uporniki, zaradi česar jih ta vojna tudi ni stala veliko. Na Krimu so odselili ukrajinske vojake, potem ko si je večina prebivalstva želela živeti v Rusiji. Ruske oborožene sile so se na Krimu prvič predstavile docela profesionalno in so povsem izpolnile svojo nalogo, ruski vrh pa je tudi ravnal modro, brez nepotrebnega zaostrovanja. V Siriji rusko letalstvo operira proti upornikom, ki svojega letalstva nimajo. Gre za razmeroma majhne sile, medtem ko delo na tleh opravljajo pripadniki sirskih oboroženih sil, iranski prostovoljci in pripadniki Hezbollaha. Zaradi tega je cena za Rusijo nizka, hkrati pa preizkušajo svoje orožje.

Če rusko vodstvo svoje oborožene sile uporablja modro, jih ameriško arogantno pošilja v  vojne, ki jih je zelo težko dobiti. V Irak in Afganistan, recimo. Graditi ‘demokracijo’. V vojne torej, za katere ameriške oborožene sile niso zgrajene, ali še vsaj niso preoblikovane po desetletjih priprav na  vojno proti Sovjetski Zvezi. V bistvu v kolonialne vojne proti izmuzljivim upornikom, sposobnim čakati leta in leta na svojo priložnost, da se vrnejo na oblast. Kakor talibani v Afganistanu, ki so še vedno presneto živi.

 photo ruscrim_zpsk9dswfm4.jpg
Krim. Če bi Američani osvobajali, bi v procesu verjetno pobili četrt prebivalstva

Toda, eno je razlika v uporabi oboroženih sil v manjših vojnah, drugo v globalnem spopadu, kakršen bi bil med Rusijo in ZDA. Seveda, jedrski del raje kar izpustimo. Res je, da ne moremo meriti moči oboroženih sil samo po proračunu. Rusi svoje orožje dobijo ceneje, kakor tudi svoje vojake plačujejo manj. Za manj denarja tako lahko na noge postavijo večje sile. Kljub temu, Američani si še vedno lahko privoščijo več. Potem je tu modernizacija. Rusija je devetdeseta leta svoje oborožene sile pustila propadati. Modernizacija se je začela s Putinom in je zdaj v polnem teku. Toda, potrebno bo še kar nekaj let, da bo končana. Samo 2000 novih tankov T 14 na platformi Armata naj bi dobivali vse do leta 2000, kar pa se lahko tudi zavleče. Ti tanki bodo povsem enakovredni, če ne celo boljši od zahodnih konkurentov, a  za zdaj jih še ni, oziroma jih je zelo malo. Mornarica pospešeno dobiva nove ladje, medtem ko se stare nadgrajuje, a v številu so te sile premajhne, da bi lahko porazile ameriško mornarico. Res je, da so ameriške letalonosilke zelo velike tarče in svetovne vojne ne bi preživele, a potem imajo Američani na voljo še tudi kaj drugega.

Da se ne zamudimo preveč pri posameznih sistemih, da, res je da imajo Rusi na voljo kar veliko sodobne opreme, a še zmeraj ne dovolj, da bi lahko konkurirali ZDA. Če bo šlo tako naprej, bodo v kakšnem desetletju imeli tehnološko povsem primerljive oborožene sile, a po obsegu tudi manjše.

Rusi seveda ne načrtujejo nobene agresivne vojne. Nevarnost vojne je kljub temu velika. V Washingtonu morajo biti panični ob krhanju svoje globalne prevlade. Rusi se krepijo, medtem pa na vzhodu raste mnogo večja sila, Kitajska. Iran je regionalna sila, ki je v Iraku izigrala Američane. Potem so tu še druge države, ki postajajo vedno močnejše, tako da ZDA težko nadzorujejo svet, kot so ga na vrhuncu svoje moči v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Obstaja nevarnost, da bodo Američani izvali večjo vojno, dokler še imajo možnosti za zmago, zaradi česar bi tudi lahko prišlo do vojne z Rusijo. Propaganda je že takšna, da takšnega razvoja dogodkov ne gre izključiti, še posebej, ker tabor Hillary Clinton, ki utegne postati ameriška predsednica, skupaj z večino ameriških medijev širi razne teorije zarote o ruskem vmešavanju v ameriško predsedniško tekmo.

Rusije seveda ZDA in zavezniki ne morejo okupirati, lahko pa ji zadajo težke poraze, poglobijo prepad z evropskimi državami, s čimer te postanejo še bolj podložne ameriškim gospodarjem, celo sprožijo barvno revolucijo, iztrgajo kakšno nezadovoljno republiko. Cilj bi bil kaos, ki bi preprečeval, da bi se Rusija razvila v še nevarnejšega konkurenta.

Ruske oblasti se tega zavedajo, zaradi česar ravnajo previdno. Lahko bi si sicer podredili večji del Ukrajine, vendar bi cena bila velika. V Siriji ne zaostrujejo proti Američanom, ki si jemljejo pravico sirskemu letalastvu narekovati, kje sme bombardirati. Po ukrajinskem vdoru na Krim, ni bilo povračilnih ukrepov. Kljub nenehnemu bombardiranju Donbasa ni intervencije. Zgoditi bi se moralo nekaj res hudega, da bi se to zgodilo. V interesu Rusije je, da čaka. Ameriška moč se bo še krhala, medtem ko se bodo sami krepili, zelo pomembno pa bo, kako trdno bo zavezništvo s Kitajsko in ali bo mogoče imeti zadovoljive odnose z evropskimi državami. Zaostrovanja si res ne želijo.

Zagovorniki te ali one države vedno trdijo, da ima ta najboljše oborožene sile, medtem ko se posmehujejo nasprotniku. Vraga, še Pakistanci mislijo, da je njihova vojska ena boljših na planetu. Realnost je potem pogosto drugačna. Avtor zapisa na blogu Cluborlov je že takšen. Pretirava rusko vojaško moč in se posmehuje ameriški. A ZDA niso tako šibke, Rusija pa ne tako močna.

 

 

Po tragediji v Izoli

Streljanje v Izoli, v katerem so umrli trije ljudje, ne sme pripeljati do brezglavih potez vladajočih. Kadarkoli se zgodi kaj tragičnega, pride do močnih pritiskov, da se poveča pristojnost represivnih organov, zmanjša svoboščine državljanov, zaostri kazensko zakonodajo. Na tak način lahko zelo hitro prideš do tega, da vojaki patruljirajo po ulicah in oboroženi varnostniki stojijo na vhodih v šole.

Po tragedijah je potreben tehten premislek, kaj storiti, da se podobno ne bi več ponovilo, ob zavedanju, da vsega slabega nikoli ni mogoče preprečiti. Potrebujemo po streljanju v Izoli več policije na vsakem koraku, sploh v bolnišnicah, da še komu ne bo padlo na pamet napadati zdravstvene delavce? Niti ne. Jasno je, da imamo v zdravstvu probleme in da bi bilo modro nameniti nekaj več denarja za nove zaposlene in opremo, s čimer bi se skrajšale čakalne vrste, uporabniki pa bi bili bolj zadovoljni. Tudi v policijo bi bilo treba več investirati, predvsem v dostojno plačilo za njihovo delo in primerno opremo, s katero morajo delati.

Kaj drugega že ne bi bilo več smotrno. Poglejmo le primer vojakov na ulicah. V Franciji jih imajo. Terorizma niso sposobni preprečiti. Ali militarizirano policijo v ZDA. Ni videti, da bi zaradi tega bilo tam manj kriminala. Za povečano varnost je določeno mesto, kakor na vhodih na letališča ali postaje podzemne železnice, vsepovsod pa že ne morejo stati vojaki in policisti.

Prekletstvo nujnosti izbire manjšega zla

V ZDA se v politiki godi nekaj, česar smo Slovenci že vajeni. Donald Trump in Hillary Clinton drug drugega skušata predstaviti kot absolutno zlo in s tem mobilizirati čim več podpore, s tem pa se samo še krepi prevlada dvostrankarskega sistema.

V Sloveniji je to zgodba Janeza Janše, enega najbolj osovraženih politikov, ki služi za strašilo, s katerim je mogoče do uspeha pripeljati nove in nove instant stranke. Tudi če nimajo ne programa, ne zadostnih kadrov, kaj šele izkušenj. V ZDA so predvsem demokrati v spregi z mediji Trumpa predstavili kot malodane novega Hitlerja, fašista, ki grozi da bo iz države naredil totalitarno tvorbo. S tem so volilno telo, ki ne mara Trumpa, Hillary pa tudi ne zaupa, postavili v vlogo, da se jim mora zdeti glasovanje za recimo zeleno kandidatko Jill Stein, nesmotrno, kaj šele, da bi raje ostali doma, kot sodelovali v pokvarjenem sistemu. Tudi na Trumpovi strani počnejo podobno.

V ameriški predsedniški tekmi so štirje kandidati, toda še enkrat več je to le tekma med demokrati in republikanci. ZDA so dvostrankarska diktatura, kjer alternative skorajda nimajo možnosti. Pojavijo se lahko le znotraj obeh strank. Ne gre dvomiti, da je Trump en takšen odklon znotraj republikanske stranke.

Dokler bodo Američani glasovali za kandidate dveh največjih strank, se ne bo nič spremenilo. Tretje stranke se lahko namreč okrepijo le, če jim raste podpora. Če se volivci zavedo, da kljub porazu, njihovi glasovi niso vrženi proč, da je nekje treba začeti. Toda v časih medijske demonizacije, ko je vsa pozornost usmerjena v črno beli spopad med dobrim in zlim, je to zelo težko. In to se seveda ne bo spremenilo niti potem, ko Trumpa ne bo več. Demokrati bodo vsakega republikanskega kandidata označevali z najhujšimi oznakami in obratno. S tem bosta obe stranki še naprej zagotavljali svojo prevlado.

Trump temnopoltim Američanom: ‘Kaj imate izgubiti?’

Donald Trump je na shodu v Michiganu vprašal temnopolte Američane, kaj imajo izgubiti, če ga podprejo.

Resno vprašanje. Kaj so demokrati naredili za temnopolte Američane? V mestih, ki jim vladajo demokratski politiki, ni videti nič manj rasizma, nasilja in revščine temnopoltih. Trump morebiti v dvorani polnih belopoltih in z dvema ali tremi izjemami, res težko nagovarja temnopolte volivce, toda v bistvu ima prav. Hillary Clinton temnopolto prebivalstvo vidi kot bazen glasov, da se lahko povzpne na mesto predsednice. Resnica je pa takšna, da se v ZDA nič ne spremeni, da je temnopolto prebivalstvo še vedno, tudi če imajo temnopoltega predsednika, v podrejenem položaju.

Kaj imajo temnopolti Američani izgubiti, če se Trump povzpne na oblast? Bo več rasizma? Jih bodo policisti manj streljali po cestah? Jih bodo manj zapirali? Bo med njimi več revščine? Bodo ZDA manj na meji rasne vojne, kot zdaj? Res se lahko vprašaš? V tem trenutku stanje ZDA namreč ni dobro, ne, občasno je prav grozljivo. Brez Trumpa na oblasti.

Trump mogoče res ni odgovor na ta problem, toda potem, tudi Hillary ni. Američani potrebujejo radikalne spremembe, ki jim jih demokrati in republikanci ne bodo prinesli.

Fotografija onega drugega sirskega otroka

Ker vas mediji posiljujejo s fotografijo otroka z uporniške strani v Siriji, da bi s tem pritiskali na vladne sile in njihove ruske, iranske in libanonske zaveznike, naj prenehajo napadati zmerne in manj zmerne upornike, predvsem v Alepu, tukaj še fotografija ranjenega otroka iz jugozahodnega dela Alepa. Krivdo za to grozoto lahko pripišemo upornikom. Toda tega seveda ne gre kazati v medijih, da si ljudje ne bi mislili kaj napačnega.

 photo sir_zps6ekx6s8n.jpg

vir: twitter

Seveda takšni  pritiski, ki se iz globalnih medijskih central širijo navzdol do najmanjšega provincialnega medija v najbolj zakotni državi, ne bodo imeli nobenega učinka na državljanjsko vojno v Siriji. Vpletene strani so že zdavnaj nehale poslušati druga drugo. Čas propagande je minil, zdaj je le še čas ognja.

Mimogrede, najbolj znamenita zloraba otrok za nabiranje podpore za vojno je bila tista pred prvo iraško vojno, ko je hčerka kuvajtskega ambasadorja pred odborom ameriškega kongresa lagala, da je videla iraške vojake jemati novorojenčke iz inkubatorjev, nakar so jih pustili umreti. Zanimivo, potem ko je v Iraku zaradi sankcij umrlo okoli pol milijona otrok, njihova usoda ni več zanimala veliko ljudi.

Podobno se bi zgodilo v Siriji, če bi režim padel. Uporniki bi lahko po mili voli klali otroke svojih nasprotnikov in tega skoraj noben ne bi hotel več objaviti. Pri objavah takšnih fotografij gre torej za navadno propagando, z namenom javnost prepričati, da je ena stran dobra, druga slaba in s tem pripraviti pot morebitnemu vojaškemu posredovanju.

Ruska letala v napade na tarče v Siriji tudi iz Irana

Kaj pomenijo ruski zračni napadi iz oporišča v Iranu? Da ne Rusija, ne Iran, ne bosta dopustila padca Asadovega režima. Še več, da se sodelovanje teh dveh držav le še poglablja.

Ruski bombniki Tu-23M3 so vzleteli iz iranskega oporišča Hamedan, krila pa so jih lovksa letala Su-30 in Su-35, ki so vzletela v sirskem oporišču Hmeimim. Cilj so bili položaji Islamske države in fronte Al Nusra v provincah Idlib, Alepo in Deir Ezor. Po navedbah ruskega obrambnega ministrstva je bilo v napadu uničenih pet skladišč orožja in področij, kjer so se urili teroristi, kakor tudi tri poveljniška mesta.

Medtem ko se moč Islamske države tako v Iraku, kot tudi v Siriji, počasi krha, v veliki meri zaradi podpore Rusije in Irana sirskim in iraškim oblastem, so uporniki uspeli prebiti blokado drugega največjega sirskega mesta, Alepa, katerega del je v uporniških rokah. S tem so zagotovo zadali hud udarec sirskim oboroženim silam in njihovim zaveznikom, saj so odmaknili padec mesta, ki bi močno nagnil tehtnico v prid režimskim silam.

Ti tako imenovani zmerni uporniki so adut v rokah zahodnih sil, Turčije in Saudske Arabije, da bi le spodnesli Asadov režim, če je že Islamska država vendarle preveč neugodna alternativa. Če ne bodo vladne sile s pomočjo zaveznikov teh upornikov zlomile do konca leta, ali jih vsaj prisile v resna pogajanja in potem mirovni sporazum, lahko pričakujemo, da bo administracija nove ameriške predsednice (če bo to postala, kar s ezdi zelo verjetno), Hillary Clinton, v začetku naslednjega leta bolj aktivno posegla v sirsko državljanjsko vojno. Od predsednika Obame tega že ni več pričakovati.

Zelo pomembno pri tem bo, kaj bo storila Turčija. Po poskusu vojaškega udara vidimo otoplitev odnosov z Rusijo, toda zavedati se moramo, da imata obe državi v Siriji nasprotne interese. Je Turčija za prijateljstvo z Rusijo pripravljena prodati sirske upornike? Rahlo dvomim.

Mimogrede, Rusija je oblasti Irana in Iraka zaprosila za odobritev preleta manevrirnih raket tipa Kalibr čez njuno ozemlje, kar pomeni, da bo to orožje kmalu znova uporavljeno proti ciljem v Siriji. Prav tako je ruska mornarica začela vojaške vaje v Sredozemlju in v Kaspijskem morju.