Američani zaradi Sirije nad Ruse z grožnjami

Američani, razburjeni kakor so, ker ne morejo ustaviti ruskih zračnih napadov v Siriji, grozijo, da bodo tja začeli dobavljati protiletalsko orožje. Celo več, da se bodo iz Sirije začela vračati trupla ruskih vojakov in bo prišlo do napadov teroristov po ruskih mestih. Praznje grožnje.

Prvič, v Alepo Američani protiletalskih raket ne morejo več spraviti, ker so uporniki tam obkoljeni. Vsak transport bi Rusi sestrelili. Potem, dobava protiletalskih raket upornikom drugod po Siriji, bi rusko letalstvo prisilila k prilagoditvi, težko pa da bi ustavila njihove napade. Za ceno kakšnega sestreljenaga letala bi močno porastla nevarnost, da bi to orožje prišlo v roke teroristov, ki bi potem sestrelili kakšno potniško letalo v Evropi.

Američani mislijo, da lahko Rusom škodujejo, kakor so Sovjetski Zvezi v Afganistanu. Toda to je nemogoče, ker Rusija v Siriji deluje le z letalstvom in mogoče tu in tam s kakšnimi svetovalci. Na tleh se bojujejo sirski vojaki, podprti s prostovoljci iz Irana, Libanona, Iraka. Vsakršno dodatno puščanje krvi bo najbolj škodilo tem, ne Rusom. Glede na to, kako zelo so v Iranu zagreti za to vojno, se ni bati, da bi pritok prostovoljcev kmalu usahnil. Ne glede na izgube.

Terorizem v Rusiji je vsekakor mogoč, toda ta vojna ga ne povečuje. Rusija je za skrajneže tarča, kakor tudi zahodne države. Če jim bo uspelo pripraviti napad, ga bodo, četudi se Rusi umaknejo iz Sirije. Potem bodo pač našli kak drug razlog za napad. Še več, Rusija z uničevanjem skrajnežev v Siriji zmanjšuje njihovo število in se z njimi bori na tujem ozemlju, ne doma. Veliko skrajnežev je namreč v Sirijo prišlo prav iz Rusije.

Mimogrede, orožje upornikov v Siriji je že do zdaj veselo pritekalo s strani raznih zaveznikov.

Davki pomembna ločnica med Hillary Clinton in Donaldom Trumpom

Na ponedeljkovem soočenju smo izvedeli za pomembno ločnico med demokratsko in republikanskim kandidatom za predsednika ZDA inlahko smo tudi spoznali, kakšno ideološko smer kdo zasleduje. Nič kaj presenetljivo, gre za ločnico, ki tudi drugače deli republikance in demokrate.

Donald Trump bi znižal davke bogatim, Hillary Clinton bi jih zvišala. Za nižanjem davkov bogatim se skriva logika, da bo s tem najbolj produktivni del prebivalstva razbremenjen, zaradi česar bo lahko več svojega denarja investiral, ustvarjal delovna mesta in poganjal gospodarsko rast, zaradi česar bo ob nižji obdavčitvi pobranih davkov enako ali celo več. V ozadju je tudi nezaupanje do delovanja države, ki da je potratna in neučinkovita. Za višanjem davkov bogatim, kar podpira Hillary, je želja, da se z več pobranega denarja investira v propadajočo ameriško infrastrukturo in se ves sistem naredi bolj pravičen tudi za poražence, ki so odvisni od radodarnosti države. Gre za vero v vlogo države, ki da mora pametno investirati zbran denar, kjer ga zasebni sektor pri svoji želji po maksimiranju dobička, ne bi.

Zdaj, sam ne verjamem v teorijo trickle down, torej da manjšanje obremenitve bogatih avtomatsko vodi v višjo rast, zaradi česar potem bogastvo kaplja navzdol tudi tistim manj uspešnim. Ne verjamem niti, sploh v teh časih nizkih gospodarskih rasti, da bi takšna razbremenitev avtomatsko prinesla hitro rast in več pobranih davkov, s čimer bi ZDA lahko začele počasi odplačevati svoje dolgove. Njihova zadolžitev glede na BDP je pri 104%, kar je 20% več kot Slovenija. Strinjam se s Trumpom, da je ameriška država potratna, toda po drugi strani Američani niso tako obdavčeni, kot marsikdo drug, tako da v tem ne bi smel biti poglavitni problem. Menim, da bi dodatna razbremenitev bogatih prinesla le še večje razslojevanje, večje napetosti in hkrati večje zadolževanje države, sploh še, če bi se predsednik Trump odločil temeljito modernizirati in povečati ameriške oborožene sile. Omenjal je že zelo nizko število ladij in podmornic v mornarici. Njihovo povečanje bi zahtevalo ogromno ceno.

 photo trickledown_zpsxcpv7nup.jpg

Po mojem mnenju ima Hillary prav, ko želi dodatno obdavčiti najbogatejše. Nekaj pobranega denarja bo moralo iti v posodabljanje infrastrukture, veliko pa v zmanjšanje proračunskega primanjkljaja. ZDA potrebujejo proračunski presežek, znižati morajo svojo zadolženost glede na BDP. Hkrati bi bilo prav malo obrniti trend večanja razlik med najbogatejšimi in povprečno Ameriko, saj je za ravzoj ZDA nujen močan srednji sloj.

Sirske sile napredujejo v uporniškem delu Alepa, histerija v zahodnih prestolnicah vedno večja

Če bi verjeli poročilom v zahodnih medijih, potem rusko letalstvo in sirske oborožene sile v obkoljenem vzhodnem delu Alepa, kjer živi četrt milijona ljudi, namenoma bombardirajo bolnišnice in vrste pred pekarnami. Verjeli bi, da gre za barbarsko bombardiranje, kakršnega ni bilo vse od Dresdna ali Tokia ob koncu druge svetovne vojne. Da rusko letalstvo namerno napada stanovanjske zgradbe, v katerih ve, da se nahajajo otroci, z največjimi bombami. Verjeli bi celo, da sirska vojska nad civilnim prebivalstvom uporablja drugo najhujše orožje takoj za jedrskim, večcevne raketomete TOS 1 (orožje, ki ga je sirska vojska dobila v uporabo že dolgo tega in ki v resnici ni nič posebnega, kaj šele, da bi bilo primerljivo z jedrskim). Zagotovo pa vam ne bi prišlo na pamet, da se v vzhodnem delu Alepa nahajajo oboroženi uporniki in da so tudi med njimi žrtve.

Vsaka vojna je strašna. Tudi tiste, ki jih vodijo ZDA in kjer je ogromno postranske škode. Toliko včasih, da se kdo mora vprašati, ali zanalašč z brezpilotnimi letali ne bombardirajo porok in pogrebov, a pustimo to ob strani. Jasno je, da ofenziva v Alepo terja davek med civilnim prebivalstvom. Da so zadete tudi stanovanjske stavbe in bolnišnice. Jasno pa je tudi, da ne gre za namerno politiko uničevanja civilnega prebivalstva. Če bi recimo rusko letalstvo hotelo uničiti civilno prebivalsto v vzhodnem delu Alepa, kjer mimogrede, živi veliko manj ljudi, kot v delu Alepa, ki ga nadzorujejo vladne sile, bi število civilnih žrtev vsak dan šteli v tisočih. Toda tega ni.

 photo siralep_zps4rvwnnbw.jpg
Sirske oborožene sile v Alepu

Sirske oborožene sile ob podpori ruskega letalstva in prostovoljcev in Irana in Iraka (da, tudi od tam prihajajo na pomoč sirskemu režimu), imajo pred seboj težko nalogo zavzeti gosto poseljen del mesta. Uporniki imajo prednost, da se lahko skrivajo kjerkoli hočejo. Da iz stanovanjskih stavb streljajo na napredujoče vojake. Ali se skrivajo pod zemljo. Ali celo v bolnišnicah. Če napadalec noče doživeti pravega masakra med svojimi vojaki, mora uporabljati zračno in topniško podporo, zaradi česar je potem tudi toliko uničenja. A da bi zavzeli uporniški del Alepa, druge izbire ni. Ne Rusi, kaj šele Sirci, nimajo na voljo nekih čudežnih orožij, s katerimi bi točno videli, kje se nahajajo oboroženci in bi jih potem ubijali s kirurško natančnostjo. Vojaki že pogosto trdijo, kakšno vse orožje imajo, ampak to spada prej na polje zastraševanja nasprotnikov, z realnostjo pa nima stika. Na koncu je vedno veliko bombardiranja skorajda na slepo. Z neke točke streljajo po vas in vi streljate nazaj, ne da bi vedeli, če se tam ne nahajajo civilisti. Alternativa takšnemu napredovanju je, da se poskuša ljudi v Alepu izstradati, kar bi potem bila mnogo hujša vrsta obleganja.

Propaganda, ki se izliva iz ust zahodnih politikov in medijev, je neumorna in polna grozljivih zgodb. Če mrtvi otroci niso dovolj, potem se pač govori o uničevanju bolnišnic. Zavedati se je pač treba, da jim drugega ne preostane, razen če ne želijo tvegati večje vojne. A pri tem zahajajo v neverjetna pretiravanja. Človek dobi občutek, da je v obleganem delu Alepa vsaka druga stavba že bolnišnica in da je vsaki dan uničenih nekaj. Kar je praktično nemogoče. Seveda se v tej vojni dogajajo grozljive stvari in tega ne gre zanikati. A v tem trenutku se zdi še bolj grozljiva dvoličnost, ko se za vojne zločine imenuje vojaške operacije Rusov, Sircev in drugih njihovih zavzenikov, medtem ko se noče videti grozodejstev bolj ali manj zmernih upornikov. Še celo proti Islamski državi ni večje operacije s strani zahodnih držav, četudi njihovi pripadniki morijo po vsem svetu. Breme je na sirskih in iraških oboroženih silah. ZDA niti tankerjev polnih nafte, ki jih je Islamska država izvažala v Turčijo in tako dobivala denar, niso hotele bombardirati, znale pa so zadeti položaj sirske vojske pri Deir Ezzorju, kar so skušali izkoristiti prav pripadniki Islamske države.  Tisti, ki govorijo o barbarizmu in ki vsak dan vpijejo o usodi sirskih otrok, niti niso sposobni priznati, da trpijo in umirajo tudi otroci na območjih, ki jih nadzoruje sirska vojska. Lahko si le mislimo, kakšen grozljiv molk bi zavladal, če bi zmerni in manj zmerni uporniki zavzeli področja, ki jih nadzoruje sirska oblast in bi tam začeli klati vse svoje nasprotnike. Kar naenkrat ne bi bilo več nobenih poročil iz Sirije.

Ne verjamete? Pomislite na Libijo.

Prva predsedniška debata med Hillary Clinton in Donaldom Trumpom – kdo je zmagovalec?

Pri večini večjih medijev so že prej pripravili komentarje, da je Hillary Clinton zmagala, ne glede na potek same debate. Nobena skrivnost ni, za koga večina političnih in medijskih elit navija. A kdo je v resnici zmagal? Le čas bo skozi ankete javnega mnenja pokazal, kdo je bil bolj uspešen. V tem trenutku se le nadaljuje politična kampanja skozi zapise komentatorjev, od tistih pri velikih ameriških medijskih hišah, do tistih, ki samo izražajo svoja mnenja na socialnih omrežjih.

Prva debata od treh med Donaldom Trumpom in Hillary Clinton se je začela, kot bi pričakovali, da se bo začela debata med republikancem in demokratko. Z besedami o trgovinskih sporazumih, ustvarjanju delovnih mest, zadolženosti, obremenjenosti gospodarstva. Trump je Američane prepričeval, kakor to počne že dolgo, da so za njihove težave krivi slabi sporazumi, zaradi katerih podjetja selijo proizvodnjo na Kitajsko ali v Mehiko. Njegov načrt je, ta proces zaustaviti in tako preprečiti ukinjanje delovnih mest v ZDA. Prav tako bi nižal davke, s čimer bi pomagal gospodarstvu k rasti in ustvarjanju novih delovnih mest. Hillary je ta načrt napadla kot ponavljanje starih napak, ki so pripeljale do velike krize ob koncu prejšnjega desetletja in bi koristile le bogatim, hkrati pa bi nižanje davkov prineslo še večji proračunski primanjkljaj.

V prvem del se je Donald Trump zdel bolj uspešen, saj je uspel pozornost usmeriti na trgovinske sporazume in s ponavljanjem primerov izgub delovnih mest in ponavljanjem imen držav v ZDA, je tudi neposredno ciljal na lokalne skupnosti. Uspelo mu je Hillary predstaviti kot del elit, ki s takšnimi sporazumi nimajo težav. Dotaknil se je tudi TTIP, za katerega Hillary trdi, da ga ne podpira, a je potem spretno preusmeril pozornost na predsednika Obamo in jo vprašal, če je potem podpora TTIP njegova krivda. Če bi v tej debati namesto Hillary sodeloval Bernie Sanders, bi Trump vsekakror imel mnogo več težav. Podporniki Sandersa vsekakor v tem delu debate ne bodo našli razloga, da podprejo Hillary Clinton, Trump pa je nagovarjal tiste ljudi, ki jih nagovarja že ves čas. Predvsem poražence vedno bolj odprtega gospodarstva.

Pod črto, Trump bi znižal davke bogatim, Hillary bi jih zvišala. Tipična debata med republikancem in demokratko, ki bi bila enaka, če bi namesto Donalda in Hillary nastopala dva druga kandidata.

Zaradi tega ni bilo nobeno presenečenje, ko se je začel napad na Donalda Trumpa, ker ta še ni objavil svoje davčne napovedi. Hillary je mojstrsko omenila številne delavce, ki jim Trump ni plačal opravljenega dela, s čimer je vsekakor spodkopavala njegovo privlačnost ameriškemu delavskemu razredu, ki si jo ta pridobiva z vlogo borca proti političnim elitam. Prav tako ga je napadla zaradi bankrotov, ki so se mu zgodili v njegovi karieri, da bi dokazala, da Trump vendarle ni tako sposoben, kot se predstavlja.


Posnetek celotne debate

Pri vprašanju o rasnih napetostih se je znova ponovila stara delitev na republikance in demokrate, kar nam dokazuje, da je ta kampanja, kljub nekaterim čudaštvom Donalda Trumpa, v marsičem  zelo podobna prejšnjim. To je postalo jasno takoj, ko je prešla na polje kriminala in je Trump začel govoriti o zakonu in redu, Hillary pa o rasizmu v policiji in dostopnosti orožja kriminalcem. Trump tudi nadaljuje že prej začete napade na demokrate, češ da ti afroameriško skupnost le zlorabljajo kot rezervar volilnih glasov, potem pa jih puščajo na cedilu. Hillary je Trumpa označila za rasista, s čimer je le še krepila to njegovo podobo, ki jo skuša tako zelo vtisniti v kolektivno zavest Američanov.

Na področju zunanje politike je Trump skušal Hillary predstaviti kot del skupine, ki je zakuhala zmedo na Bližnjem Vzhodu. Po drugi strani je Hillary zopet omenjala očitke na račun Rusije, da vdira v ameriške informacijske sisteme, vse z željo, da bi demonizacijo Rusije, ki jo vodijo ameriški mediji in politika, navezala na Donalda Trumpa. Resnici na ljubo o tej temi beseda niti ni tekla dolgo. Ta segment je sicer bil nepovezano skakanje od tega, kdo koga podpira na področju zunanje politike, do tega, ali je Donald Trump podpiral napad ZDA na Irak in načrta, kako uničiti Islamsko državo. Zaradi tega se ni uspela izluščiti glavna delitev med Hillary Clinton in Donaldom Trumpom glede ameirške usmeritve v zunanji politiki, ki je drugače očitno med globalnim imperializmom Hillary Clinton in iskanjem možnosti sodelovanja koristnega ZDA Donalda Trumpa.

Nekaj o slikanju ZDA s strani Donalda in Hillary. Donald Trump ZDA slika kot državo, ki ne deluje, s propadajočo infrastrukturo in centri mest, ki so podobni vojnim območjem, medtem ko velika podjetja bežijo v manj obdavčene države z nižjimi stroški dela, za seboj pa puščajo opustošenje. Hillary ZDA slika bolj svetlo, čeprav seveda vidi probleme. To je popolnoma razumljivo, saj ob nagovarjata različne dele prebivalstva. Podporniki Trumpa se pogosto vidijo kot poražence sistema, ki deluje v korist drugih. Zanje so ZDA res vedno bolj propadajoča tvorba. Podporniki Hillary so prej zastopniki ohranjanja stvari, kakršne so in niso ostro nastrojeni proti vladajočim elitam, saj jim niti ne gre tako slabo. Prav zato zmagovalci sistema, med katere spadajo tudi zaposleni pri večjih medijskih hišah, tako goreče podpirajo Hillary.

Debata med Hillary Clinton in Donaldom Trumpom ni bila tako slaba, kot bi si kdo mislil pri prebiranju dnevnega časopisja in poslušanu prispevkov na radiu in televiziji. Res je bilo nekaj skakanja v besedo tekmeca, grdih napadov in čudaštva, toda na splošno je šlo za tipičen spopad med republikancem in demokratko, razen na področju zunanje politike, kjer je Hillary Clinton postala zaščitnica vseh ameriških jastrebov. V preteklih letih so bili republikanci tisti, ki so privabljali jastrebe. Ker v takšnem formatu ni mogoče na veliko razpredati o svojih načrtih, se vse zoži na ključne besede in to sta počela tako Hillary kot tudi Donald. Ne eden, ne drugi, ni pretirano govoril o podrobnostih. Zvedeli smo le, da bo Donald nižal davke bogatim, Hillary pa višala in tu in tam še kakšen drobec. Ne več.

Komu je debata bolj koristila? Najprej, prepričani ostajajo prepričani. Kljub temu, da večina večjih medijskih hiš podpira Hillary Clinton in skuša Trumpa naslikati kot neuravnovešenega čudaka, to nima več vpliva na tiste, ki ga podpirajo, saj taisti ljudje ne zaupajo prav tem medijem. Oba sta v prvi vrsti le govorila svojim podpornikom in jih mobilizirala za volitve, ki pridejo novembra. Kar se tiče prepričevanja še neprepričanih, kdo ve. Čas bo povedal. Zdi se, da je bil spopad dokaj izenačen in sta oba dosegla prav tisto, po kar sta prišla. Hillary je in še bo skupaj s pomočjo medijev skušala Donalda predstaviti kot neuravnovešenega čudaka in rasista, ki bo delal samo za svoj žep, Donald je in še bo skušal Hillary skušal predtaviti kot pokvarjeno elitistko, ki je že zdavnaj dokazala svojo nesposobnost. Da bo temu tako, je jasno že kar nekaj časa in v prihodnjih tednih se ne bo nič spremenilo. Le napadi utegnejo postati hujši, celo primitivni.

V veselem pričakovanju naslednje debate, torej. Ponedeljkovo si je ogledalo kar 80 milijonov Američanov.

Z režimskimi uspehi v Alepu se histerija v zahodnih prestolnicah povečuje

Napad ameriških sil na sirske vojake v bližini mesta Deir Ezzor, v katerem je bilo ubitih več kot 60 vojakov, je imel predvidljive posledice. Še posebej, ker je ta napad na vojake, ki so bili tam vkopani že dlje časa, koristil pripadnikom Islamske države. Predvsem Rusom je dal vedeti, da ZDA resnično podpirajo Islamsko državo in da je vsakršno premirje zato nesmiselno.

Kmalu zatem so v Damasku razglasili konec premirja in začela se je velika bitka za Alepo, ki se bržkone končala z uničenjem upornikov v vzhodnem delu mestu, kjer drugače živi četrt milijona ljudi. Sirska vojska je seveda po vseh teh letih vojne v hudih težavah, kar se tiče števila vojakov, a pomagajo ji številni zavezniki. V zraku Rusi, zaradi katerih bo Američanom zelo težko še sestreliti kakšno sirsko letalo, na tleh Iranci.

Kakor pri vseh obleganjih, je tudi pri tem veliko civilnih žrtev, a nikar ne nasedajte zahodnim medijem in politikom, ko pojejo žalostinke za sirskimi otroki. V resnici jim ni mar. Kar jih jezi, je da režim zmaguje, da zmaguje Rusija in da bodo njihovi zavezniki, bolj in manj skrajni uporniki, v Alepu uničeni, s čimer se bo razmerje sil v Siriji nagnilo močno v prid režima. Konec ‘premirja’ pomeni tudi, da ne bodo mogli izkoriščati zatišij, da bi v Sirijo pošiljali orožje in borce, vse s ciljem, da bi enkrat v prihodnosti vendarle strmoglavili režim. Pa četudi se Islamska država polasti Damaska.

Zaradi razpleta dogodkov v Siriji, se histerija veča. Podobe ranjenih in ubitih otrok so vsepovsod, zgodbe o uporabi novih, grozljivih orožij se širijo. Toda civilnih žrtev je v tej vojni že dolgo veliko, orožje vseh vrst pa vse strani že dolgo uporabljajo. Kar se skriva v ozadju, je še zadnji, obupan poskus, svetovno javno mnenje ostro obrniti proti Rusiji. Za Iran jim ni mar, tudi če je v vojno vpleten podobno kot Rusija. Morebiti se v ozadju skrivajo še priprave na globalno vojno proti Rusiji, kar se na prvi pogled zdi povsem noro, a ob političnih elitah, ki vladajo zahodu, je vse mogoče. Sploh zdaj, ko jim razne alternative vedno bolj spodnašajo tla pod nogami.

Rusi bi bili neumni, če bi se pustili še enkrat prepričati v novo premirje, ki bi ga uporniki in njihovi zunanji podporniki izkoristili za pripravo še ene ofenzive proti režimu. Zahodni mediji in politiki jih bodo označevali za barbare ne glede na to, kaj bodo naredili, zato je bolje, da enkrat dokončno uničijo teroristični rak, ki se širi po Siriji. Na ta način bomo vsi bolj varni. Če pa v zahodnih prestolnicah pripravljajo veliko vojno, potem tako nič ne morejo narediti proti temu.

Mimogrede, medtem ko nas prepričujejo, da je sirska tragedija madež na vesti mednarodne skupnosti, se le redko spomnijo na Jemen. Le zakaj je temu tako?

Popraskaj Rusa in pod njegovo kožo boš našel Tatara

Eno opažanje o Rusih. Ne vem, zakaj se tako otepajo mongolskega dela svoje zgodovine. Da, Mongoli so bili okrutni pri svojih osvajanjih, vendar je vprašanje, če so res bili toliko bolj okrutni, kot kdo drug. Vsekakor so radi pretirali svoje zločine, da so že v naprej zastrašili svoje nasprotnike. Imeli so tudi nekatere pozitivne lastnosti, na katere se pozablja. Vsekakor pa so na rusko družbo imeli ogromen vpliv, ki se pozna še danes.

Iz svoje zgodovine je vedno najbolje probrati več elementov, ki pojasnjujejo, zakaj smo takšni, kot smo, ne pa skušati to zgodovino slikati črno belo in namerno pozabljati dele, ki nam niso všeč. Rusija bi s sprejetjem velikega vpliva Mongolov na svoj razvoj še bolj spoznala, da ni le evropska sila, ampak tudi azijska, da je samosvoja civilizacija, ki črpa iz različnih virov. Bil bi že tudi čas, da se neha zaslepljeno čaščenje zahodne Evrope, kot vira vsega napredka. Tudi kje drugje se je naredilo kaj pametnega.

Trailer za ruski film Legenda o Kolovratu. Film, ki ga v naših kinematografih skoraj zagotovo ne boste videli. Kar še ne pomeni, da Rusi ne snemajo filmov.