Tarča SD

Socialni demokrati so v tem trenutku politična stranka z največ podpore med državljani. Še več, predsednik republike Borut Pahor je zelo priljubljen, prav tako minister za kmetijstvo Dejan Židan. Predsednik stranke Igor Lukšič je modro ostal zunaj vlade in se ukvarja z vodenjem stranke, tako da kakšna njegova namenoma slabo razumljena izjava ne more povzročiti pretirane škode stranki. Niti tega ne more storiti politično manevriranje, kakršnega smo lahko videli v primeru Šoltes.

Da je SD najbolj priljubljena stranka, je torej povsem razumljivo. Da bo na volitvah zmagala, če bo šlo tako naprej, tudi. Tisti, ki tega ne vidijo, nimajo razvitih analitičnih sposobnosti, ali pa svoje želje postavljajo pred razum, kajti za moč SD je veliko vzrokov, ki jih nočejo upoštevati. Od razvejane organizacije večje stranke, do priljubljenih osebnosti, ki jih lahko zamenjuješ, do pomanjkanja političnega talenta med njihovimi nasprotniki. Od LDS-a, Zares-a, TRS-a, PS-a do Solidarnosti vidimo resnično neverjeten političen amaterizem. Moram reči, da sem se pred leti smejal predstavnikom LDS-a in Zaresa, ki so vztrajali pri vodstvu, ki ni znalo več nagovarjati državljanov in sem jim lahko napovedoval propad, oni pa so še vedno vztrajali pri svojem. Tako se lahko zdaj smejim tudi Pozitivni Sloveniji, ki bo imela silne težave, če ne bo enkrat dokončno odrezala Jankovića in se predstavila kot povsem drugačna stranka, smejal se bom na žalost tudi Solidarnosti, če ta ne bo uspela vzpostaviti primerne organizacije, si pridobiti ustreznih kadrov in najti svoje tržne niše. DeSUS-u se ne smejim, ker je Karel Erjavec politični mojster.

In ker SD ostaja tako močna in se je nič ne dotakne, ker nenehno sramotenje predsednika republike in norčevanje iz predsednika stranke ne daje učinkov, se pojavlja frustracija. Frustracija veje tudi iz tega Vezjakovega teksta, kjer skuša enačiti SD in SDS, očitno zato, da bi bolj odprl vrata kakšni drugačni alternativi. V smislu, ti so enako slabi, izberite koga drugega.

Kar je vse v redu in super, kajti vsak ima pravico kritizirati kogarkoli in upati na spremembe, ampak ni pa ravno modro to početi tako, kot se to dela v delih politične levice. Ko nisi sposoben ustvariti delujočih političnih strank in mobilizirati ljudi, začneš tolči po sovragu v upanju, da boš ga tako zagabil večini, da se bodo potem povečale tvoje možnosti. In ko nenehna negativna kampanja ne deluje, verjetno začneš preklinjati ‘neumne volivce’ in groziti z izselitvijo iz države.

Poglejmo si le predsednika republike Boruta Pahorja. Priznam, da sem nasprotnik tretje poti, kakršno si je zamislil kot predsednik vlade in da se ne strinjam s tem ali onim, kar pove, ampak kot predsednik republike je odličen. Njegovo povezovanje z navadnimi ljudmi lahko samo pohvalim, kajti v tem vidim razumevanje demokracije, medtem ko v omejevanju stikov in v zapiranju v slonokoščene stolpe vidim ustvarjanje elit, ki jim ni mar za ljudi. Njegova povezovalnost in izogibanje pretiranim kritikam je tudi na mestu, saj je zadnje, kar v tej državi potrebujemo, jeznoriti predsednik republike, ki se bo vedno postavljal na eno stran in napadal drugo. Nimamo takšne agresivnosti že dovolj? In mar deluje pozitivno, ali pa se vedno bolj poglabljamo v besedno greznico? Bi rekel, da prej slednje.

Borut Pahor je že leta trn v peti mnogim na politični levici. Pravijo, da je nesposoben, neumen, površen, naiven, ampak na koncu je vendarle postal predsednik vlade in predsednik republike. Genij Zaresa, Gregor Golobič, je medtem dosegel kaj? In Katarina Kresal? Zoran Janković? Kdo je tukaj politično moder in ima občutek za želje ljudi in kdo ne? Zakaj se je to zgodilo? Ne, Borut Pahor ni neumen, je v resnici zelo sposoben politik. Njegov greh je očitno ta, da ni zadosti ‘naš’. To, kar  nekega politika na levici naredi za ‘našega’, raje  prepuščam v presojo bralcem.

Borut maha z zastavo in s tem v bes spravlja svoje nasprotnike. Toda očitno počne nekaj prav.

Prav tako kot ni ‘naš’  Pahor, ni ‘naša’ niti SD in prav zaradi tega je tarča napadov in z njo je tarča tudi Igor Lukšič. Veliko je negativnih odzivov na njegove besede, toda sam pri najboljši volji ne najdem veliko neumnosti v njih. Da je onemogočil vzpon Igorja Šoltesa, za katerega še zdaj ne vem, zakaj bi pa on bil dober minister za zdravje, razen da nekateri na ves glas vpijejo, da bi to pač bil, je politično modro. Preprečil je prihod novega ‘rešitelja’, ki bi krepil svojo in prepoznavnost stranke, ki bi jo čez čas ustanovil, s pomembno funkcijo, pri tem pa bi se porušila koalicijska razmerja, kjer ministrska mesta pripadajo političnim strankam. Enega ‘rešitelja’ smo že spoznali, ime mu je bilo Zoran Janković in od danes na jutri mu je uspelo ustaviti pohod Janeza Janša in poglejte, kako se je to končalo.

Da se Lukšič muza nad novimi strankami in jih ne jemlje preveč resno, je tudi razumljivo. Na levici je gneča. Strankam kot so LDS, Zares in TRS kaže tam na okoli odstotek podpore. PS in DESuS sta okoli 7-8 %. Nova stranka na sceni, Solidarnost, je v rangu  okoli 5%, kar je za začetek vzpodbudno, a ne pomeni čisto nič, če na začetni podpori ne gradiš večje prepoznavnosti. Kaj se bo iz tega izcimilo, bomo še videli, ampak ob vedno večji apatičnosti državljanov, ki resnično več ne vedo, na koga bi se obrnili in bi se najrajre odklopili od sveta, bo na koncu pomembna organizacija. Stranki kot sta SD in SDS bosta pri tem odlični, medtem ko bodo nove stranke imele težave, saj je veliko vprašanje, koliko ljudi pripravljenih na resno delo sploh imajo. Kar bo še huje za nove stranke, bo neizogibno blatenje, ko bodo nasprotniki iskali afere, s katerimi bi zmanjšali njihove možnosti. Kdor misli, da se je na slovenski politični sceni temu mogoče izogniti, se prekleto moti. Kaj se zgodi s podporo Solidarnosti, ko v medije udari novica, četudi povsem izmišljena, da je eden izmed njihovih predsednikov pred leti sodeloval v neki nečednosti?

Da, Lukšič se lahko muza nad novimi konkurenti, a čuti lahko tudi zaskrbljenost. Z razdrobljenostjo se namreč krepi potencial politične desnice, ki nima takšnih težav. Odstotek tukaj in odstotek tam pomeni, da bo veliko glasov preprosto propadlo, ko politične stranke, ki bi lahko tvorile levo sredinsko koalicijo, sploh ne bodo prišle v Državni Zbor.

SD bo še naprej tarča napadov, iz Boruta Pahorja in Igorja Lukšiča se bo norčevalo, predvidevam, da bo slej ko prej kladivo padlo tudi po Dejanu Židanu. A če bi smel kaj svetovati tistim, ki bi radi videli vzvceteti novo, ali kakšno staro politično stranko, ki se uvršča na politično levico ali sredino, ali se hoče kititi z bližino državljanom ali z naprednostjo, je da naj nehajo z napadi na SD. Najprej naj zgradijo organizacijo, na kateri bo lahko slonela stranka. Naj poiščejo dovolj energije polnih in zagnanih ljudi, ki bodo pripravljeni tudi kaj žrtovati za uspeh.  Naj spišejo politične programe, skujejo slogane, ustvarijo podobe, izluščijo nekaj posameznikov, ki jih bodo lahko predstavljali državljanom in bodo ti potem nabirali podporo in ko bodo vse to imeli, šele tedaj, bodo imeli možnost kaj doseči. Sicer se bo Lukšičeva napoved, da bodo ‘nove stranke, ki nastajajo, pred volitvami gotovo skočile v neko koalicijo z naslovom Zares verjamem v solidarnost in verjetno bodo zbrale kaj več kot za sladkorni trs glasov,’ na koncu uresničila.