Miha Kosovel v Delu piše o razočaranju in politiki in se sprašuje, kako to, da imajo razočarani državljani toliko mesta v medijih. Morebiti je to zato, ker je razočaranje vseprisotno. Morebiti, ker se širi nemočen obup, ko niti vstaje, niti nasilje, ničesar več ne morejo spremeniti, ker se je vsa družba spremenila v groteskno tvorbo, ki deluje le še v korist tistih posameznikov, ki se znajdejo. Obče dobro je le še prazna besedna zveza, zlorabljana za nabiranje političnih točk, tam, kjer se to še da.
V času družbenega vrenja vidi naš subjekt možnost radikalne spremembe svojega sveta. Zdajšnji svet se mu zazdi še bolj gnil in oropan možnosti inherentne izboljšave. Subjekt noče biti več hlapec, postati želi lastnik svoje usode. »Svet je zlo, to smo že ugotovili, čas je, da ga spremenimo!« pravi, ko se povezuje s somišljeniki. Aktivira se, saj je aktivni državljan tisti, ki si drzne misliti nemogoče. Če je bil stari svet vsiljen od zunaj, bo novi svet takšen, kakršnega bomo sami naredili. Najpomembnejša aktivnost postane poučevanje manj sposobnih državljanov o radikalni gnilobi sveta in pričevanje o prihodu nove realnosti, očiščene parazitov in lopovov. Bolj, kot se aktivira, bolj se mu njegov pogled na svet zdi nekaj najbolj možnega in logičnega. Moja želja postane želja mojih tovarišev. In želja tovarišev je povsem skladna z mojo. Jaz sem mi, mi smo jaz. Ljudstvo in posameznik sta eno v boju proti dekadentnosti obstoječega.
Zborovanje, sestankovanje, protestiranje in razdeljevanje letakov pa ne doseže resnične, otipljive spremembe. Alternativni svet, tako jasen in možen, se kar noče in noče prijeti med širšo populacijo. Srečanja s somišljeniki izgubljajo privlačnost, čedalje bolj se razvodenijo v neskončne brezciljne debate. Med njimi prihaja do nervoze in preveč človeških reakcij: idejnih sporov, spletk, vzpostavlja se hierarhija, čistijo se vrste. Subjekt vidi, da so njegovi somišljeniki zgolj navadni državljani tega sveta, preoblečeni v alternativo. Noče več sodelovati v skupini – noče biti ovca. Loči se od njih. Postane razočaran.
Najhujše pride, ko se vse pomiri. Ko ljudje postanejo povsem apatični do sveta, ki jih obkroža. Naj vas ne zavedejo kakšni izbruhi solidarnosti, kakršnega je bilo moč videti ob nedavni naravni katastrofi. Bati se je, da naš razočarani državljan na koncu sklene, da se za nič več, razen za lastno ugodje, ne splača trudit. Da je svet gnil in se pravi znajdi se.
V resnici je v Sloveniji že dolgo tako in tudi zaradi tega smo zabredli tako daleč. Večina ljudi se pač znajde in če to pomeni, da vsi po malem kradejo in lažejo, so posledice za družbo, da so poštenost, pridnost, žrtovanje za druge, izgnane kot nekaj smešnega in naivnega. Politiki tudi niso uvoženi iz tujine, ampak se v takšni družbi formirajo in neumno je potem pričakovati, da se bodo obnašali drugače, kot večina. Le možnosti za nečednosti imajo večje, kot navadni državljani. Ko kličemo nove obraze, kličemo le še več istega.
Vse ni čisto črno, ampak v zagrenjeni atmosferi tudi tisti pošteni in sposobni postanejo tarča kritik, češ, saj so isti in tako postanemo ujetniki v začaranem krogu. V začaranem krogu, iz katerega se bomo le težko izvili. Športni uspehi gor ali dol.
Jinov svet 