Pognati človeka v smrt

Večina nas pozna zgodbo. O mariborskem ravnatelju in učiteljico matematike, ki so ju posneli v neprijetnem položaju in posnetek spravili v medije, nakar so sledile raznorazne debate tako o njunem dejanju, kot tudi o medijskem odzivu. Na koncu je pritisk postal tako velik, zgodba tako razbobnana, da si je ravnatelj vzel življenje.

Dejansko sem se skušal ogniti tej zgodbi. Na blogu o tem nisem pisal. Na twitterju se o tem nisem oglašal, razen če sem posredno nergal nad tem, da druge bolj pomembne zgodbe izgubljajo pozornost javnosti v boju z medijskim rumenilom. Toda na dnu srca sem vedel, da se tudi s takšnim ogibanjem ne moreš rešiti, da ne moreš zatisniti ušeš in zapreti oči, da ne bi ničesar videl in slišal in bi vse šlo mimo tebe. Ne le mediji, tudi ljudje okoli tebe te prisilijo, da veš. Da poznaš vse podrobnosti. Takšna je pač človeška narava. A če že pišem o tem, to raje naredim, ko se prah že poleže.

Mediji človeško naravo izkoriščajo. To željo po naslajanju nad drugimi, po sovraštvu, posmehovanju, primitivnih šalah, seksu, nasilju. Vidijo, kaj se prodaja in brezobzirno zadovoljijo najnižje v človeku. Vprašamo se lahko, kdo je v tej igri bolj kriv, tisti, ki povprašujejo, ali tisti, ki ponujajo. Verjetno kar oboji v enaki meri.

Saj ne, da to ne bi bila zgodba, o kateri ne bi bilo mogoče razpravljati. Mnoga vprašanja se postavljajo, od pravice do zasebnosti, do morale ljudi, ki varajo svoje partnerje in zmožnosti takšnih ljudi, da potem učijo najmlajše vzornega življenja. Če bi mene kdo vprašal, bi rekel, da v deželi korupcije, ko milijoni izginjajo neznano kam, ko neuporabna politika potaplja državo, nek posnetek dveh zaposlenih v šolstvu ni najbolj pomemben. In da se o tem nima smisla veliko pogovarjati. Da je bolje pozornost posvečati čemu drugemu.

Po samomoru ravnatelja, je prišlo, pričakovano, do nasprotne reakcije. Če so se prej številni naslajali nad njim in njegovo partnerico v posnetku, so zdaj številni na ves glas kričali ‘umor!’ Bati se je, da je v veliko primerih šlo za ene in iste ljudi. A pustimo te in se posvetimo onim, ki so se iskreno zgrozili nad tem, kam pluje naša družba. Ki jim je počil film, ker mediji, ki bi naj bili psi čuvaji, sposobni razlikovati med koristnim in nekoristnim poročanjem, niso bili v stanju preseči svoje želje po doseganju večje pozornosti. Nekateri od teh so tako ali tako že zdavnaj zapadli na tako nizko raven, da tega niti ni bili pričakovati. Z zgodbami o tragedijah, nasilju, seksu, perverzijah, živijo iz dneva v dan. Eden takšen časopis ima celo najvišjo naklado v državi.

Pri večini je prišlo do impotentnega zgražanja, ki v resnici ne more spremeniti ničesar. Vpitje v veter, ali zapisi na socialnih omrežjih, redko kaj spremenijo. A eden je šel korak dlje. Odločil se je, da udari medije tja, kjer jih najbolj boli. Po njihovemu zaslužku, ki ga dobivajo od oglaševalcev. Domen Savič je začel svoj projekt Dajmo medije v medije:

Mediji si umivajo roke in razlagajo, da ljudje uživajo ob branju črne kronike, da gre za vsebine, ki so najbolj priljubljene med občinstvom in da sami samo sledijo javnemu mnenju. Da torej ne delajo nič takega, česar ljudje ne bi želeli že sami po sebi.

S tem se ne strinjam. Zagotovo nekateri ljudje uživajo ob naslajanju in zadovoljevanju potreb po spermi in krvi, a množični mediji bi morali svojo vlogo razumeti širše.

Če začnete pozivati oglaševalce, naj umaknejo svoje oglase iz nekega časopisa, ta časopis lahko zelo prizadenete. Sploh, če imate za seboj dovolj ljudi in se oglaševalec ustraši. Na tak način lahko celo tak časopis prisilite, da spremeni svojo uredniško politiko.

Kot družbeno odgovorno podjetje vas pozivam, da oglase s spletišča Slovenskih novic umaknete in se opredelite do oglaševanja na taki “novinarski” mrhovini. Ne razumem namreč, kako lahko na eni strani trdite, da “znanja in rešitve, ki obvarujejo življenja, premoženje, naravo in zdravje, (so) zato naša največja dragocenost,” hkrati pa lahko vaše oglase gledamo poleg vsebin “V usta so ji nalili vnetljivo tekočino, nato je gorela živa”, “Nosečnico (19) zadavili” in druge.

Za umik oglasov so se že odločila podjetja Mimovrste d.o.o., Bisnode d.o.o., Microsoft Slovenije, Bernardin Group, Weleda Baby in Ljubljanske mlekarne ter Telekom Slovenije, podjetji Si.mobil in Krka pa sta nam dali obljubo, da bosta naredili vse, kar je v njihovi moči, da se njihovi oglasi poleg takih vsebin ne bodo več prikazovali.

Priznam, da če bi Slovenske novice jutri propadle, ne bi potočil niti ene solze za njimi. Pa še za kakšnim nepotrebnim zmazkom, ki ga vidim kot sredstvo za poneumljanje množic, da tisti z močjo potem lažje spijo na pogosto nepošteno pridobljenih zakladih. Zato takšne akcije podpiram. A ob tem imam tudi svoje pomisleke.

Prvi je, da v dobi spleta vi nobene zgodbe več ne morete pomesti pod preprogo, da tudi če časopisi, tv in radio molčijo, še vedno obstajajo kanali, da bo le ta prišla med ljudi. Obstaja celo nevarnost, da bo potem še bolj eksplozivna, ker bodo mislili, da jim nekdo skuša prikriti resnico in da je s tem nekaj hudo narobe. Kakšna bolj pametna informacija bo verjetno težko dobila veliko pozornosti, takšen posnetek pa bi se razširil ne glede na to, če niti Slovenske Novice ne bi o njem poročale. Rezultat bi verjetno bil enak, hud pritisk na oba udeleženca. Če nihče drug, bi o njunem početju vedeli učenci, njihovi starši in vsi tisti, ki jih ti starši poznajo. Spet, človeška narava.

To ne pomeni, da na medije nima smisla pritiskati. Pa še kako. Mi kot družba ne potrebujemo poneumljanja, ampak izobraževanje, ne potrebujemo izkoriščanja najnižjih strasti, ampak ponujanje pozitivnih vzgledov, ne potrebujemo recitiranja propagande domačih in tujih elit, ampak poglobljeno osvetlitev vseh težav, ki so se nam nakopičile. Pri tem le ne smemo biti naivni, misleč, da lahko z vplivom na medije spreminjamo svet.

Drugi se dotika samega Savičevega načina pritiska na medije. Ta je lahko učinkovit, a ne samo v pozitivno smer. Čez lužo imate kar nekaj primerov (Dixie Chicks, npr.), kako so bili uničeni ljudje, ki so si drznili misliti drugače, kot neka glasna skupina. Rečete ali zapišete kaj, kar nekoga razburi in na vas se usuje pravi plaz napadov, pritiskov. Kličejo vašega nadrejenega, naj vas odpusti, nadlegujejo vaše družinske člane, če ste zaposleni v medijih, grozijo z bojkotom podjetij, ki oglašujejo v vašem časopisu.

Spet, ne pravim, da v tem primeru takšni pritiski niso upravičeni, le svarim, da se takšne akcije v rokah koga drugega utegnejo spremeniti v kaj zelo zloveščega.